Miroslav Cukovic (1982), ameriški umetnik jugoslovanskega rodu, je akademski slikar, ki je leta 2005 končal College for Creative Studies v Detroitu (država Michigan, ZDA), kjer nekaj časa tudi predaval grafiko. Kot asistent je bil zaposlen na grafičnem oddelku v Detroit Institute of Arts. Svoje grafike, risbe, kipe ter instalacije redno razstavlja po Evropi in Združenih državah Amerike, kjer je prejel tudi več nagrad. Deluje tudi v javnem prostoru, saj je leta 2009 v mestu Mariboru, v katerem je nekaj časa tudi živel, izvedel intervencijo Oranžno gibanje in projekt Mariborske mlečne ceste, ki je bil del programa Evropske prestolnice kulture Maribor. Trenutno živi in ustvarja v Linzu.

Kartografija medprostora 2

Avtorju sta blizu grafika knjiga pa tudi kolaž, s tem dvojim se tudi predstavlja v Galeriji Media Nox. Dela so likovno premišljena in konceptualno podkrepljena. Ena izmed zadnje nastalih serij se imenuje 12 Slik z(a) Večer, pri kateri umetnik izhaja iz poetičnega protesta proti vsej ekranizaciji, ki nas je nasičila z mnogoterimi vizualnimi gradivi in žurnalističnimi pritiskanji na posameznike s svojimi dramatično šokantnimi naslovi. Avtor vsa besedila izbira iz časnika Večer ter kreira lasten absurden odziv na vse zanimive naslove, ki se najdejo v časopisu. V kratkih in jedrnatih sporočilih se skriva politično, poetično in cinično hkrati. Seveda je od posameznika odvisno, kako bo vse to razumel, kako sploh razume tudi sporočila v časopisih in drugih medijih. Dobesedna sporočila so skrita v črkah, v medprostoru pa se morda najde še kakšno malce bolj prikrito. Če obstaja prostor, obstaja tudi medprostor. Če lahko mapiramo prostor, zakaj potem takem ne bi mogli kartografirati medprostora? Z medprostorom in njegovo definicijo se avtor ukvarja v več delih oz. serijah, saj je koncept izredno aplikativen: »Čim bolj razmišljam, ugotavljam, da medprostora dejansko ni, ampak le razlika med tistim kaj je pomembno in kaj ne oziroma kaj je del nečesa in kaj ne, kaj je del uradnega prostora in kaj ne. Npr. če vožnja do službe ni del nje same, ampak samo prazen čas, da pridemo do tja, je to potemtakem t.i. medprostor.« Avtor v nadaljevanju razmišlja, da je povsem enako tudi s kreativnim prostorom, ki ni nujno vezan na delo v ateljeju, ampak se ustvarja tudi drugje in ob drugem času. Pri nastalih kolažih iz cikla Swimming between the lines ne gre samo za vsebino, temveč je v ospredje postavljen minimalizem likovnega, umetnika je namreč zanimala tipografija oz. t. i. left-overji. Navdih mu omogoča različno časopisje, tako slovensko kakor nemško oziroma avstrijsko, zato dela dihajo kot ready-made in hkrati eksperiment za bralca, ki je prepuščen svoji lastni domišljiji.

David Holzinger (1987, Klagenfurt/Celovec) prihaja iz Klagenfurta in je že kot osnovnošolec začel s tečaji slikanja. V letu 2013 je odprl atelje, od takrat deluje kot svobodni umetnik. Skozi večletni opus raziskuje in razvija lasten pristop. Za svoja umetniška dela uporablja različne materiale, najraje skicirke, platna, ročno narejen papir idr.. Razstavljal je v Avstriji in drugih državah, tudi v Sloveniji.

Med preteklostjo in prihodnostjo / Discretio

Barvna paleta je v nasprotju z občutkom, da je naključna, izbrana premišljeno in natančno, predvsem zato, da lahko posreduje emotivna sporočila. Za avtorjeve abstraktne slike, nekatere tudi skorajda monokromne, je značilna popolna odsotnost vsakršnega spomina na figuro, kolorit pa skupaj s kompozicijskimi težnjami izraža umirjenost, kar Holzinger postavlja v kontradiktorni odnos z živahnostjo družbe in sveta. Slojevitost omogoča kombiniranje različnih tehnik in materialov, med katerimi se največkrat poslužuje akrila, tekočega akrila ter sprejev. Interpretacija del je sicer največkrat svobodna, avtor je ne definira in pušča gledalcu, da si ustvari svoje misli. Barvne ploskve, ki delujejo transparentno, kapljičasto in megličasto, so kot mehke fluidne koprene, so t. i. zvočni oblaki (clouds of sound), kakor jih poimenuje slikar sam. Njegova dela nastajajo tudi v posebnem odnosu do glasbe. Barvna slojevitost pa je ena od poglavitnih lastnosti avtorjevega individualnega sloga, pri katerem se naslanja tudi na koroškega filozofa Paula Watzlawicka z vprašanjem: »Kako realna je realnost?« Odgovor je verjetno težko enoznačen, avtor pa meni, da je relevantno predvsem uspešno zaznati in živeti v sedanjosti, v tem trenutku. Treba je najti pravo mero, slednja je pomembna tako v umetnosti kakor v življenju samem. Eden izmed pomembnih umetnikovih referenc je avstrijski slikar Hans Bischoffshausen, član t. i. zero-avantgarde, čigar dela so tako kot Holzingerjeva zaobjeta v metafizičnem jeziku in hkrati ne odstopajo od svoje lastne poti v umetnosti.