DAVID ISTVAN: THE NOBODIES
The Nobodies (Nobenčki) so simbolična umišljena bitja avtorja N. E. Bodeja, sestavljena iz različnih realnih in fantazijskih elementov ter karakteristik, ki na koncu ustvarijo bit, ki predhodno še ni obstajala. Gre za idejo, da iz več tako imenovanih ne-bitij – The Nobodies - navsezadnje nastanejo Somebodies (Nekdojčki), katerih osnovna značilnost vendarle ostaja, ne glede na privzete podobe ali lastnosti, da so še naprej Nobenčki. Fantazijska otroška novela, katere nauk je simboličen: v svetu Nobenčkov, med katerimi so pa nekateri prepoznani kot zvezde, vodje, super-športniki, pravzaprav obstoji le ena in edina razlika: Nekdojčki so, kako ironično, zgrajeni, zlepljeni, scementirani, zavezani, zbiti Nobenčki. Morala je zdravorazumska: ni vsak zvezdnik velik človek, in ni vsak velik človek že tudi zvezdnik. David Istvan je ta koncept usvojil do potankosti, ko je pričel izdelovati fantazijske podobe ljudi-živali. Začelo se je z uredniškimi ilustracijami za študentski časopis Tribuna, v sekciji "Tribunal": to je ljudsko (študentsko) sodišče s pravico "razglašanja sodb v imenu ljudstva". Satira na muho enkrat mesečno vzame eno izmed slovenskih javnih oseb; kot tarčo, ki se je neprimerno obnašala, zaradi česar jo doleti neformalna "sodba". Človeške "živine" so zaživele z drugačnim namenom in na koncu postale serija digitalnih ilustracij, naslovljena The Nobodies. Vizualna ekspresivnost ilustracije je prav v človeških podobah živali ali obratno: v živalih, ki postanejo ljudje. Posedujejo človeško telo in živalsko glavo - razvijajoč koncept upodobitve človeške vrste v izrazito over-the-top pretirani podobi, ki povezuje osnovne človeške značilnosti z instinktom neke živali, hoče prislanjati človeka nazaj na njegov živalski izvor. Tisto, kar privlači umetnika, je ravno ta dvojnost podobe: telo in glava sta v popolnem kontrastu, s čimer je dosežena maksimalna ekspresivnost upodobitve. Umetnik podobe prosto nadgrajuje z dodatnimi fiziološkimi ali psihološkimi elementi ter ustvarja zmeraj višjo raven protislovnosti. Transformira jih v Frankensteine - na videz neodgovorno sestavljene like iz nezdružljivih delov, s čimer idejno vzpostavlja vez s "post-modernizmom", to je obdobjem, ko se takšne shizofrene, skoraj mitološke persone, predstavljajo znotraj pop-arta. Poglejmo torej Davidove satirikone. Gorila s terorističnim videzom, z rokoborsko masko na obrazu, v puloverju za igranje golfa, ki spominja na babičine pletenine. Gre za kolaž različnih organov živali in ljudi (The Nobodies), premeteno umeščenih tako, da simbolizirajo metaforično, reprezentirajo torej določene idejne kategorije, subjektivirane značilnosti, katerih obstoj upravičuje izključno do satire prignana transformacija (v Sombodies). Serija “človeških opičjakov” je inspirirana s člankom Aneja Korsike “Vloga dela pri preobrazbi človeka v opico”, v katerem avtor opisuje vlogo dela v evolucijskem procesu. Istvan ustvarja kontradiktorne podobe, znotraj katerih sta dva ločena procesa vključena v eno sceno. Ilustracija kaže družino opic treh generacij, ki odgovarja diskurzu članka. Sarkazem, ironija, groteska in humor so del vizualnega jezika, s katerimi še dodatno krepimo izrazno sporočilnost teksta. Ključ do uspešnega celostnega sporočila ni le v ilustraciji, ki slepo sledi tekstu, temveč skuša umetnik ustvariti dodano vrednost z vizualno-ekspresivnim komentarjem kot sublimaciji besedilnega sporočila, s čimer šele zares nagovori gledalca/bralca, mu omogoči lastne zaključke, predvsem pa ga sili k samostojnemu in odprtemu razmišljanju o možnostih.
Artists&Poor’s
Istvan David je romunski umetnik, slikar in grafični oblikovalec z madžarskimi koreninami, rojen leta 1982 v Transilvaniji. Po desetih letih umetniškega študija je zaključil magisterij iz slikarstva ter začel širiti še znanje v grafičnem oblikovanju in ilustraciji za digitalne medije. To ga je pripeljalo do prvega semestra študija na Dunaju, na oddeleku za grafično oblikovanje. Istvan je trenutno razpet med Slovenijo in Romunijo kot svobodnjak, njegovo delo pa je že več kot dve leti tesno povezano s časopisom Tribuna, za katerega riše uredniške ilustracije, sodeluje pa tudi v raznih umetniških revijah.
Izjava umetnika: "Pri svojem delu skušam preprečiti, da bi se “obesil” le na en slog, saj menim, da lahko to omeji mojo kreativnost. Vedno puščam dovolj prostora za eksperimentiranje in potiskanje ustvarjalnosti na naslednjo stopnjo. Nisem zadovoljen le s ceno udobja in všeč mi je, da se lahko ustvarjalno odzivam v večjem spektru projektov."
“I do believe in style but in the same time i consider that it can become a routine and for-mality. I think creativity is the most important and not the techniques you are using. I do believe in rules, but i also believe that rules will be consciously broken in order to achieve a certain reaction or result."