Da je v našem univerzumu vse povezano z vsem, so v zgodovini mišljenja na to opozorili že mnogi, predvsem tisti, ki jih je zgodovina poimenovala kot polihistorje. Eden teh je bil Leonardo da Vinci in prav on je tudi podal izjavo o tem, dase vse medsebojno povezuje. Še zdaleč ni bil edini, ki je slednje znal materializirati, pa čeprav skozi zapleten jezik simbolov, ki če jih beremo pravilno, odstirajo tančico vizualnih formul. Slednje predstavljajo drevo življenja, veje katerega se nenehno razraščajo in temu ni videti konca. Simboli so informacije. Umetnost je kompleksna, čeprav na prvi pogled deluje še tako enostavno in morda celo naivno, a vsa skrivnost se skriva v razmerjih. Zelo kompleksen je zato tudi projekt GSM, umetnika mlajše generacije. Aleksander Legen nadaljuje šifriranje informacij skozi vizualno simboliko. Videno se napaja v zgodovini, a deluje kot napoved prihodnosti, med obema pa je le sedanjost. Ampak, ali bo sedanjost tista, ki bo zmogla biti odgovorna do obojega?

Odgovornost in priložnost sta dve ključni besedi, ki ju avtor spodbuja skozi svojo likovno govorico in ju razume v okviru odgovornosti do lastne interpretacije zunanjega sveta, kar na drugi strani razume tudi kot priložnost. V osredje je postavil človeka, za katerega meni, da je mu dana predispozicija, da iz kaosa, v katerem ždijo zapletene informacije, simboli ter vse ostalo, vzpostavi red in iz danega napravi nekaj novega. Likovni slog je v avtorjevem primeru ena izmed rešitev, vendar je likovnih jezikov, ki jih avtor vključuje v svoj projekt/dogodek, mnogo. Vsak izmed njih opazovalcu ponuja svoj nivo, svojo dimenzijo razumevanja. Različni elementi, kot so slike, skulpture, interier, zvok ter video, zaobsegajo kar največjo možno izbiro različnih zaznav, a bistvo ostaja isto. Nasičenost elementov ne zapade v kaotično množico vsega, temveč celo nagovarja obiskovalca, da poišče medij, ki je njemu osebno najbližji.

Glavni akter je človek, ki »je postavljen v 7 različnih bivanjskih prostorov (7 kontinentov), ki definirajo njegov obstoj. 7 možganskih funkcij predstavlja notranji svet ter 7 dni zunanji svet. Med njima se nahaja opazovalec, ki opazuje sebe ter zunanji svet skozi sebe.« Avtor začne pri osnovnem, kjer so razlike biološko najbolj dokazljive – pri spolih. Ženski in moški princip se kot ključna pojavljata v vseh dimenzijah projekta. Sta osnovno gibalo, a nikoli protipol en drugemu. Sta pomemben in enakovreden sestavni del celote. Avtorjeva razlaga je na tem nivoju reminiscenca na psihoanalitične teorije o antropomorfnih arhetipih (anima, animus). Če ženska predstavlja skrb in nosilko življenja družbe, je moški princip delovanja družbe egocentričen in tako kontraproduktiven za celoto, saj je usmerjen predvsem vase in ne v celoto. Zato se Aleksander Legen nujno dotakne tudi družbene kritike, skozi katero vzpostavi obstajanje dveh skupin ljudi ter jih simbolno opredeli na tiste, ki so čustveno zreli in posledično lahko delujejo v dobrobit družbe (Odrasel človek), in čustveno nezrele posameznike, ki so nesposobni čustvene zaznave zunanjega okolja in posledično delujejo na škodo družbe (Veliki otrok).

Vsi, ki živimo v danem času in mu rečemo sedanjost, še zdaleč ne živimo enako; avtor celo trdi, da ne glede na to, da si delimo planet, živimo v različnih časih, o čemer pričajo različni družbeni in ideološki sistemi. Tudi zato se je slikanja kontinentov lotil simbolično, vsakega na svoj način: »Zato je slika Afrika naslikana bolj prvinsko, z grobimi naivnimi potezami in manj elementi, medtem ko je Azija naslikana bolj fino, z mnogimi detajli. Antarktika je naslikana z močnimi kontrasti in manj pogostimi barvnimi kombinacijami, ki simbolizirajo človeku manj znano.« Avtor v svojem projektu skoraj ničesar ne prepušča naključju; za vsakim proporcem, simbolom in številom stoji pomen. Tako želi ponazoriti, da nič, kar počnemo ljudje, ni nenačrtno, je samo vprašanje bolj ali manj spontanega trenutka. Zato so v delu prisotni tudi manj načrtovani trenutki, ki so še vedno delo zavestnega procesa, četudi nenačrtovanega. Le tako na videz nezdružljive stvari postanejo del celote in medsebojno kompatibilne.

Konceptualni umetniški dogodek Globalno segrevanje možganov je miselno zahteven in od obiskovalca zahteva skorajda enciklopedično znanje, vendar pa bi, kot je dejal že Umberto Eco, javnost podcenjevali, če bi ji nudili le enostavne stvari. Če velja to za literaturo, zagotovo velja tudi za likovno umetnost, ki s projektom GSM postaja miselni izziv. Slednji je skrit v vizualno močnih komponentah, med katerimi izstopajo slike velikih dimenzij z barvnimi poudarki in igro simbolov. Kombiniranje različnih medijev zagotavlja skorajda detektivsko brskanje po sporočilnosti, kar zagovarja, da so v življenju vrednejše tiste stvari, do katerih ne pridemo zlahka ter katerih bistvo ni prikrojeno sodobnemu hitenju in površinskemu zaznavanju.

In kot pravi avtor: »Vse, kar prihaja od znotraj, je samo predmet človeške percepcije.«

Petra Čeh, kuratorka

Piše se leto 2016 in Zemlja je ponovno ploščata

“(1) Meso in kri sta odgovornost, (2) čustva pa predstavljajo zorni kot, iz katerega gledamo na to odgovornost. Ti dve komponenti sta ločeni tako, da predstavljata samo del celote in nista eno. Eno je koncept odsotnosti življenja, eno je hrepenenje po iluziji. Človek je najkompleksnejša biološka oblika, ki za umetnika postane fascinacija in predmet manipulacije v likovnem in širšem prostoru. Simbol je človek in človek konstantna sprememba v konstantno spreminjajočem okolju.”