Relacija med latinsko besedo illuminare (slov. osvetliti) in ilustracijo je semantične narave, saj je bila prvotna naloga ilustracije v zgodovini, da skozi podobe razlaga pomen zapisane vsebine. Prostor je dobila v knjigah, v katerih ima še vedno pomenljivo mesto, a ni ostala samo tam. Kot relevantna samostojna zvrst umetnosti, priljubljenost čedalje bolj pridobiva tudi s strani odrasle publike. Sedem avtorjev mlajše generacije odpira vrata v svet ilustracij in animacije, kjer je vsebinsko polje razprto za povsem resna vprašanja, kot so identiteta, spol, preteklost in podobno. Predstavitev ilustracij je namenoma pestra in v nekaterih pogledih tako po formi kot vsebini raznovrstna.

 Veronika Hozjan se v seriji ilustracij s kontroverznim naslovom Orgija dotika pomena spola. Skozi ilustrativno pripoved odpira pomenljiva aktualna vprašanja o predstavah spolov ter spolnosti danes. Na ilustracijah vidimo nagnetene antropomorfne oblike, s katerimi avtorica, kot pravi sama, ustvarja nekakšno telesno hibridnost. Predstavlja prepletanje teles, med katerimi vidneje izstopajo ženska telesa. Slednja so največkrat tista, ki so na udaru, kadar tematika nanese na že omenjeno problematiko. Avtorica ilustracijam dodaja noto hudomušnosti in humornosti, iz česa lahko zasledimo družbeno kritiko. Kdo je namreč tisti, ki nas lahko definira kot telo in spol, če ne mi sami? Telo je močno vpeto v vse družbene sfere, še posebej je izpostavljeno v medijih, ki mu velikokrat naredijo nepopravljivo škodo. Ne le v smislu definiranja zaželene oblike fizisa, temveč predvsem na področju človekove psihe. Orgija je zagotovo naslov, ki zbode, vendar je v njem začutiti ravno tisto posploševanje, ki je v družbi tako močno prisotno – če ilustracije pogledamo natančno – vidimo vse prej kot to, kar izpričuje naslov sam.

Art Ilich je avtorica, dela katere so podkrepljena s prepoznavnim slogom, ki ga definira prefinjena uporaba barv ter kombiniranje realističnega z abstraktnim. Pogosto posega po različnih medijih (slika, grafiti), kot ilustratorka pa se tokrat predstavlja s čistimi figuralnimi motivi, za katere pravi, da temeljijo predvsem na konceptu. V ospredje postavlja človeške emocije, vendar ne posega zgolj po tistih, ki jih je lahko prepoznati takoj, temveč tudi tistih, ki so kompleksne in se mora gledalec nekoliko bolj potruditi, da jih prepozna. Ozadje namenoma ostaja povsem belo, saj meni, da to pripomore k prepoznavanju idejnega bistva ilustracij, ne pa zgolj občudovanja snovnosti, ki ga predstavljajo. Celostno gledano je paleta nekoliko v zatišju, zato da do izraza izraziteje pridejo barvni poudarki na posameznih delih motiva: nekoliko več rdeče na ličkih dekleta ali mornarjeva ušesa … Prav tako so zelo zgovorni sami naslovi posameznih ilustracij: Dazed and confused, Pride and prejudice idr., v katerih se gnete dualnost našega človeškega sveta.

Primož Krašna se ukvarja z različnimi mediji, tudi s stripom in fotografijo. Vsebinske kontekste večinoma črpa iz življenja samega in okolja, v katerem biva. V zadnjih letih ga je ustvarjanje poneslo v preseganje definiranja okvirov posameznega medija in tako je nastala tudi serija z naslovom S svojimi sencami. Gre za prepletanje črno-bele fotografije in risbe, pri čimer fotografija postane ozadje oz. prostor za posamezno ilustracijo. Risbe nastajajo digitalno, ilustracija pa je izčiščena in jasna. Bela črta največkrat obroblja figuralni motiv, v odnosu s fotografskim ozadjem pa deluje transparentno. Tako fotografija kakor ilustracija sta s to serijo dobili novo ustvarjalno dimenzijo. Avtor se na razstavi predstavlja z nekaterimi izbranimi deli iz serije, ki sicer izhaja iz osebne izkušnje življenja z bipolarno motnjo: »Vsebinsko govorijo o strahovih, nemoči in razdiralnih čustvenih nihanjih. Bele risbe predstavljajo pozitivno moč življenja, upanje. Kot mreža povezujejo in razbijajo sivino.«. Tudi zato na avtorjevih delih opažamo nekakšno dualnost: motiv stare hiše, dopolnjen z motivom otroka v naročju ali motiv jabolk, ki so padla z drevesa, dopolnjen z motivom jabolk v dlani.

Rege ali Žabje frke Kaje Lukač so nastale na podlagi uglasbene pravljice avtorja Petra Andreja. Ne gre za prvo tovrstno delo, saj je avtorica likovno opremila tudi pesniško zbirko za odrasle Dež na gugalnici. V Galeriji Media Nox predstavlja originale ilustracij nastalih v akvarelu. Gre za otroško ilustracijo, vendar kot pravi sama, ni namenjena samo najmlajši publiki: »Žabice privabljajo nostalgičen pridih, ki spominja na otroštvo odraslih, in izražajo nežnost in igrivost njene vsebine.« Kot sicer živali v ilustracijah, tudi njene Rege dobijo vse značilnosti ljudi in se ukvarjajo s povsem človeškimi dejavnostmi, kot so ples, igra in podobno. Gre torej za podobe, ki jih razumejo otroci, hkrati pa pritegnejo tudi odraslo publiko. Obiskovalec ima tokrat priložnost, da primerja originalno ilustracijo z njeno reprodukcijo v knjigi, v kateri so ilustracije povečane, v njih pa je mogoče opazovati tudi osredotočenost na akvarelne detajle.

Eva Novak in Rok Horvat se predstavljata z gibljivo ilustracijo, ki je osnova njunega stop motion videa z naslovom Vojna in mir. Vsebina izhaja iz literarnega dela, ni pa mišljena kot njegovo dopolnjevanje tega v konkretni knjigi. Animacija je nastala na Akademiji za umetnost in oblikovanje, in sicer zgolj s črnim ogljem ter z radirko, kot projekcija za koncert jazz kitarista Larryja Coryella. Vsebina animacije se dopolnjuje s tematiko dotičnega koncerta, in sicer da Tolstojev roman odslikuje tudi dandanes aktualne in trenutne dogodke po svetu, ki so obarvani precej ali povsem geopolitično. Avtorja animacije sta tako v svojem delu predstavila nevarno razmerje, ki se giblje med dvema poloma, torej med vojno in mirom.

Dela Gregorja Purgaja so vizualno zgovorna, ob enem pa jih podkrepi še s pomenljivi naslovi, ki bi lahko sami zase obstajali kot statementi. Njegova likovna govorica je prepoznavna ravno zaradi zanimivega kombiniranja medijev, ki so elegantno izrinjeni iz svojih okvirov. Avtor tako med seboj preplete tehniko grafitiranja oz. street art-a s klasičnim nosilcem – platnom. Poteze in gibanje figuralnih zasnov delujejo ilustrativno in barvno močno. Vsebina del se obregne družbene kritike, skupaj z naslovi pa tvori mestoma ironično nianso, na primer Tomorrow comes today. Dotika se povsem resnih vprašanj, ki dajejo delom dodatno težo. Figuralni motivi imajo navadno zgolj antropomorfen okvir, medtem ko so v svoji osnovi abstraktni, zato jih lahko dojamemo skozi metafizično razumevanje človeka samega. Purgaj vodi elegantno potezo, ki jo usklajeno dopolnjujejo barvne ploskve. Nekatera dela delujejo nekoliko melanholično, druga nežno, spet tretja močno in udarno, v njih pa se pretežno skriva zelo spodbudna misel, orientirana na humanizem, pri katerem ne potrebujemo superjunakov, temveč predvsem samo Ljudi.