IVANA RADOVANOVIĆ: POKRET KAO EKSPRESIJA - GIBANJE KOT IZRAZ

Umetniška dela Ivane Radovanović nastajajo ob spontanem gibanju, ustvarjanju in osebnem likovnem izražanju. Pri tem ni pomembno to, ali je risba "zgolj" osnutek za nadaljevanje ali pa predstavlja nemara končen ekspersionistični rezultat. Gre za iskanje tistega prvinskega umetniškega izraza, ki vznikne skozi samorazvoj artističnega subjekta: ki se zgosti v izraznosti s soočenjem z lastnim bistvom. V delih kot stičišču neskončnosti izraznosti in individualnosti subjekta avtorica v notrini išče vprašanja in odgovore nanje ter intervjuva samo sebe. Risba je istočasno tudi najprimernejši način iskanja subjektivnosti, saj gre za ekspresivnost prav enake prvinskosti, ki jo najdemo v osnovnih potezah risbe kot temelja umetniškega dela. Umetnost resnice ne predpisuje, ampak jo konstantno išče – ne zatrjuje, temveč sprašuje. Umetnikova naloga ni razlaga, ampak odpiranje vprašanj, pri čemer je umetnost bistveno medij iskanja in izbiranja, ne dokazovanja. Ekspresionizem je tudi pot žrtvovanja, odložitve subjektivne odgovornosti na račun višje, to je ekspresivne izraznosti. Vzpon življenja ni nič drugega kot spuščanje do najglobljega dna individualnega bistva in/ali biti, s poudarkom na odgovornosti. Pomembnost Ivaninega ustvarjanja zato ni v tehniki, formatu ali materialu. Bistven je proces nastajanja. Ob ustvarjanju risb ali slik te prosto ležijo po tleh, dela na večih istočasno, pri čemer se osredotoča predvsem na opazovanje izraznosti lastnih misli: misli, ki gradijo njeno identiteto. Pri tem ni naključje, da uporablja ekspresionističen slog - vizualizira namreč senzacije in občutke. Ostre, deformirane linije, črna barva, divje, neenakomerne poteze, ki tvorijo lik, figuro, obraz, brez potrebne identitete ali naslova: ali, kot poudraja umetnica sama: kdor vidi, vidi brez naslova. Ekspresionizem v umetnosti je novost dvajsetega stoletja. Pomemben je ekspresivni moment umetnika, ki se hoče izražati skozi in preko svojih umetniških del, ob čemer opazovalcu povsem odtuji razlago. Subjektivistično iskanje bitnosti v umetničinih delih hkrati postavlja vprašanja in nanja skozi potek nastajanja tudi odgovarja. Gre za docela nietzschejansko pojmovanje pojma resnice: iskanje resnice bistveno obstoji kot nedokončana pot. Raziskovanje notrine biti in spontano iskanje subjektove resnice, ki jo lahko najde izključno v sebi, se izteče v edini "pravi" resnici: da obstoji le kot subjektivna želja, in da razen ekspresivne vrednosti nima prav nobene absolutne lastnosti.

Nina Jeza

Ivana Radovanović je rojena leta 1983 v Titogradu, današnji Podgorici, v Črni gori. Leta 2006 je diplomirala, nato pa leta 2009 pod mentorstvom profesorja Pavla Pejovića magistrirala na Fakulteti za likovne umetnosti Cetinje. Med leti 2005-2007 se je udeležila izmenjave študentov na FLU Beograd in v S. Severini v Italiji. Trenutno obiskuje doktorski študij kiparske smeri Fakultete za likovno umetnost Beograd pri mentorju profesorju Mrdjanu Bajiću. Na FLU Cetinje je zaposlena kot asistentka. Sodelovala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah v Črni gori, Srbiji in v Italiji. V letu 2013 je v Sloveniji sodelovala na 1. Mednarodni umetniški koloniji za mlade Media Nox v organizaciji Mladinskega kulturnega centra Maribor. Je dobitnica številnih nagrad. 

Izjava umetnice: "Tisto, kar hočem, je, da se kakršnakoli naznačitev okamenelosti, statičnosti, teže stvari, vodenih od znotraj, nenehno polnjenih in napajanih z nezadržno energijo, razbije kot prebujeni vulkan, ki tu živi na vekov veke. Pravzaprav: v kolikor ni povezave med subjektivnim videnjem in njegovim objektivnim videnjem stvarnosti, ima avtor dela le malo možnosti, da doseže površno naznačitev, definitivno pa je kilometre stran od kakršnekoli avtentične resnice."

» Ono što želim jeste da se bilo koja naznaka okamenjenosti, statičnosti, težine stvari, sve stvari koje vodjene iznutra, neprestano punjene i sagorijevane nezadrživom energijom izbijaju, poput probudjenog vulkana koji živi tu za vijek vjekova. Zapravo, smatram da ukoliko nema veze izmedju subjektivnog vidjenja i njegovog objektivnog vidjenja stvarnosti, autor djela možda ima malu šansu da postigne površnu naznaku, a daleko je miljama od autentične unutrašnje istine.«