NINA BRIC
Rezidenca in razstava

SELFIE-IN-RESIDENCE/SEBEK NA REZIDENCI

Rezidenca med 2. in 11. 7. 2018

Razstava od 11. 7. do 25. 8. 2018

Galerija Media Nox, Maribor

Avtorica Nina Bric je razstavo Sebek na rezidenci ustvarjala na desetdnevni rezidenci v Galeriji Media Nox. Ustvariti razstavo v zgolj nekaj dnevih seveda predstavlja izziv. Umetnica si je že vnaprej zastavila koncept, po katerem naj bi pripravljala svojo samostojno razstavo, hkrati pa je izziv toliko večji, saj se je na področje sebkov podala prvič. Pri tem je izhajala tudi iz sebe, saj so njeni projekti in njena umetniška dela znani po tem, da je v njih vedno pridih avtobiografskosti: »Tudi sama pogosto delam selfije pa tudi v vsako svojo sliko dam nekaj avtoportretnega. Na pamet mi je prišlo vprašanje, ali ni selfi enak avtoportretu? Kot upodobitev ustvarjalca samega, ki nastane z risanjem, slikanjem, fotografijo, kiparjenjem ali drugo likovno tehniko?«

Pri svojem ustvarjanju s tehnikami in materiali umetnica ni obremenjena, med drugim zelo rada uporablja pridih poparta, kar s stripovskimi potezami, kolažem ter močnimi barvami, katerih nianse segajo do neonsko kričečih, gledalec hitro opazi. Njena dela so izrazita, vpadljiva, celo vehementna, tako po likovni kot po vsebinski plati. Ne le izrazita, tudi izzivalna so dela Nine Bric za gledalčeve oči, saj ponujajo eksplicitno in neposredno vizualno komunikacijo, ne prikrivajo ničesar, so močno emotivno naravnana in hudomušna, če ne že parodična. Avtorica pravi, da ne gre toliko za družbeno kritiko, saj tudi sama dela selfije: »Ne gre toliko za neko kritiko kot za spraševanje, kdaj avtoportret neha imeti umetniško vrednost in postane selfi? Ko je objavljen na socialnem omrežju, v želji po všečkih? Je selfi manj vreden od avtoportreta, samo zato ker je množično produciran?« Tokrat se je Nina Bric posvetila izključno ustvarjanju avtoportretov, katerih predloga je bil s kamero narejen selfie. Ta dela bo prepustila (ne)všečkanju publike, s čimer želi ugotoviti, kaj imajo obiskovalci raje ... / Petra Čeh, kuratorka

Selfie (slov. sebek) je fotografija, na kateri je nekdo upodobil samega sebe, najpogosteje s pametnim telefonom ali spletno kamero in z namenom objave na spletni strani družbenega omrežja. Snemamo jih vsi, otroci, najstniki in odrasli. Z dosegljivostjo fotoaparatov na telefonih je umetniški medij fotografije hitro postal univerzalen način prevzema nadzora nad našo podobo in predstavitev sebe v najboljši luči ali filtra, ki si ju lahko zamislimo. Toda, ali ni to enako kot avtoportret – upodobitev ustvarjalca samega, ki nastane z risanjem, slikanjem, fotografijo, kiparjenjem ali drugo likovno tehniko? Čez zgodovino so se mnogi znani umetniki znova in znova upodabljali na svojih slikah in mnogokrat tudi izboljšali svoj videz, bodisi z dramatično svetlobo bodisi z oblačili, ki so odražala boljši družbeni status, kot so ga uživali v resnici. Morda so tudi oni kdaj želeli ugajati širšim množicam, tako kot mi, ki danes na Instagramu in Facebooku lovimo všečke. S pojavom množične proizvodnje selfijev se njihova vrednost razvrednoti. Je enako tudi s slikarskimi avtoportreti? Kdaj avtoportret preneha imeti umetniško vrednost in postane selfie? Ko je objavljen na socialnem omrežju v želji po všečkih? Je selfie manjvreden od avtoportreta samo zato, ker je množično produciran?

»Na rezidenci v Galeriji Media Nox sem ustvarjala slikarske avtoportrete na podlagi svojih selfijev. Oboje, tako fotografijo kot sliko, sem nato objavila na Instagramu pod posebnim #hashtagom. Na končni razstavi v galeriji ima vsak obiskovalec možnost, da fizično všečka moj portret tako, da pod njega prilepi nalepko. Po koncu razstave se bo izkazalo, kateri portret ali fotografija je dobil_a največ všečkov na Instagramu in galeriji. Če sprejmem mnenje obiskovalcev galerije in uporabnikov Instagrama kot kriterij presojanja, kateri avtoportret ima večjo umetniško vrednost, bom na koncu dobila odgovor.« Nina Bric

Nina Bric je bila rojena leta 1984 v Šempetru pri Gorici. Ukvarja se s slikanjem, kiparjenjem, ilustracijo, risanjem stripov in izdelovanjem lutk. Leta 2012 je diplomirala na Pedagoški fakulteti, iz smeri likovna pedagogika, pred tem se je izobraževala na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart ter obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Od julija 2014 je samozaposlena v kulturi kot slikarka. Njena dela so bila objavljena v Mladini, Primorskih novicah, Elle, Cosmopolitan, Primorskem dnevniku, Kliku in v oddaji Kultura na RTV SLO1. Živi in dela v Ljubljani.

http://ninabric.si

Zrcalo, pravi Hans Belting, je bilo ustvarjeno z namenom, da bi ujelo našo podobo in naš pogled na podobo, vendar je kot medij popolnoma nasprotno od naših teles. Ne vrača nam podobe kot take, realne torej, ampak takšno, kot smo si jo naredili sami, se pravi, vrne nam podobo, ki smo si jo naredili o našem telesu. Telo ima na površini zrcala breztelesno podobo, vendar pa to zaznavamo telesno oz. fizično. Zrcalo tridimenzionalno telo prevede v ploskovit medij. »Človek je naravni kraj podob.«[1] Ljudje so minljivi, vendar imajo ključno vlogo pri posredovanju podob, kar pride do izraza šele takrat, ko uvidimo, da je naše naravno telo hkrati tudi kolektivno telo. Kultura je sestavljena iz t. i. krajev podob, saj zamejuje osebni prostor delovanja. Ta meja je danes sicer pretočnejša, kot je bila včasih, ko je bilo osebno telo hkrati kulturno. Telo je imelo v ritualih zelo pomembno mesto. Tudi stvari in kraje, ki se sčasoma spreminjajo ali celo izginejo, si telo pretvori v podobe, ki jih shranijo v spominu.[2] Belting se sprašuje tudi o tem, ali je sploh mogoče telo omejiti »le« na podobo? Problem tiči v tem, da smo podobo telesa izluščili iz podobe človeka. Podobe dejansko lahko kažejo telesa, pa kljub temu mislijo ljudi. Tudi vse preiskave telesa so predstavljene v podobah, vendar pa ne pomenijo istega kot podobe ljudi. Slednje namreč prikazuje »pojavna telesa, v katerih se človek uteleša in igra svoje vloge.«[3] Kultura oblačenja bi bila dober šolski primer, pri katerem vsekakor gre bolj za človeka kot za telo, saj s tem nadzoruje in preobraža svojo podobo. Človek lahko podobo telesa obvladuje, disciplinira, celo manipulira z njo. Telesa se pojavljajo v takšnih podobah, v kakršnih utelešajo aktualno idejo o človeku. Če preko podob preidemo na umetnikovo oz. posameznikovo doživljanje lastnega telesa, vidimo, da se ta proces razmišljanja in iskanja sebstva izpostavi v portretih in avtoportretih. / Petra Čeh, kuratorka