Alexander Harley (1991, Hampshire, Velika Britanija)

Alexander Harley je bil rojen na južni obali Anglije ob kraju New Forest v Hampshiru. Kot fotografa ga navdušuje predvsem krajina, ki jo na svojih potovanjih ujame kar v kamero pametnega telefona (iPhone kamera). S tem dokazuje, da ni tako pomembno s čim je fotografija posneta, pač pa da je pomembnejša vsebina. Alexandrova strast do fotografije in popotovanj je postala očitna, ko mu je oče v mladosti dal svoj fotoaparat - 35 mm Canon T70. Začel je potovati po Angliji, od ledeniških pokrajin Snowdonie v Walesu do hribovitega otoka Isle of Sky na Škotskem in skozi nacionalni park Lake District v severozahodnem kotu Anglije.   

Po zagovoru svoje nacionalne diplome iz umetnosti in fotografije (National Diploma in Art and Design) leta 2010 je Alexander popotoval križem Evrope, fotografiral in živel v svojem VW kombiju. Njegovo hrepenenje in želja po odkrivanju še bolj prvinskih in osupljivih pokrajin na neobičajne načine ga je popeljala na cestno popotovanje vzdolž zahodne obale Amerike v letu 2014 in Islandije v letu 2015.

Leta 2016 je Alexander pričel študij fotožurnalizma in dokumentarne fotografije na LCC – Univerzi za umetnost v Londonu. 

Čistost pokrajin v Alexandrovih delih vzbuja radovednost in slo po popotovanju. Njegovo delo predstavlja raskavo naravno pokrajino in pomembnost njenih nedovršenosti.

Instagram: @alexandermharley

Prints: Society6.com/alexharley

Email: alexharley91@gmail.com

Kraji samote

V zadnjih šestih letih sem imel dovolj sreče, da sem lahko obiskal veliko čudovitih krajev, od kamnitih sten v nacionalnem parku Yosemite v Kaliforniji do škripavih poledenelih jezer na Islandiji, gorskih cest Škotske in celo navdihujoče londonske parke. Vsako ciljno okolje je bilo bolj enkratno in božansko od prejšnjega.
Marsikateri kraj, ki sem ga obiskal, mi je prinesel veliko utehe. Znajo biti opogumljajoči in obzirni, a vzbudijo lahko tudi občutke velike osamelosti. Samota mi daje čas za premislek o tem, kar imam in cenim. Vedno sem verjel, da ima narava način, s katerim te prepriča v razmišljanje v danem trenutku, na danem mestu in času, v katerem si ujet. V trenutku vznesenosti lahko začutiš vonj letnih časov, zaslišiš zvok vetra, ki nežno drsi po drevesih in začutiš tla pod nogami.  
Verjamem, da ima samota veliko vidikov; lahko se počutiš enako osamljenega v mogočni gorski verigi in sredi mesta, obdan z ljudmi. Namen te razstave je spodbujati razprave o načinih vpliva samote na opazovalca. Nekatere ljudi je strah samote in za njeno premagovanje potrebujejo stalno odvračanje pozornosti, drugi pa lahko posežejo po njej in so raje v družbi sami s seboj, kot pa z drugimi. Nekateri se lahko bojijo divjine, drugi pa se tam lahko počutijo doma.
Upam da bo gledalec v teh fotografijah našel samoto v katerikoli njeni obliki. 

Bakili Yasir Abdulvahab (1983, Gurajat, Indija)

Bakili Yasir Abdulvahab prihaja iz Indije. Zanima ga predvsem fotografija narave, saj ga navdušujejo različni vzorci, forme in umetnost na sploh. Fotografija je zanj način komunikacije, s katero želi predstaviti lepoto, krhkost in svetlobo medija. Predstavil se je na več skupinskih kot samostojnih razstavah, tokrat se prvič predstavlja v Sloveniji. Leta 2010 se je izobraževal na fotografskem tečaju, sicer pa je leta 2005 diplomiral iz 3D animacije, po nadaljnjem izobraževanju je trenutno zaposlen kot manager v podjetju, ki se ukvarja s 3D animiranjem - Pixel Solution.

Nenaslovljeni (Občutki najstnikov na propadajočih zidovih)

Ko se s svojim fotoaparatom v samoti potikam po predmestjih mojega malega mesta Valsat (Gujarat, Indija), z notranjimi očmi srečujem nekakšne sledove ran najstnikov - njihov notranji odziv na neizpolnjena želje ali sanje, po katerih so hrepeneli. Najstniki preživljajo obdobje velikih sprememb.  Sledi njihovih agonij, skrbi, nesreče, dolgočasja, sovraštva, jeze, skrbi, stresa, bojazni, ljubezni, strasti in še mnogih drugih podobnih duševnih pretresov so se začeli izražati v njihovem neprimernem vedenju in skozi različne oblike njihovega izražanja v jeziku, odnosih in ekstravagantnih načinih njihovega mišljenja.

Ko hodim mimo zapuščenih krajev in hiš, slišim odmev vsega tega. Na zidovih berem njihove nepopolno zapisane izraze v obliki grafitov in čačk. Ti najstniki so videti izgubljeni na neki neznani obali uničenja. Na zidovih razbiram njihove odvisnosti vseh vrst; vonjam dim njihovih notranjih ognjev in čutim globoko pomanjkanje smiselnosti njihovega življenja. Poskusil sem posneti to temno stran naše prihajajoče generacije z globokim občutkom razočaranja. Moje razumevanje otroštva in mladosti je radost, igrivost in užitek. Uživanje, sreča in razveseljevanje so bile odvisnosti najstnikov v mojih dneh ... Kje je ta breztežnost in brezskrbnost? Kje je to uživanje in radost? Kje je ta žgoča strast in vizija?  

Moj fotoaparat zajema le vprašanja brez odgovorov.