*dobesedno

Jernej Žumer

24. 2. - 9. 3. 2020

Galerija Media Nox, Maribor

*dobesedno

*dobesedno je veselje do jezika, besednih iger, metafor, aforizmov in asociacij pospremljenih z družbenokritičnim pogledom avtorja, kakor tudi upodobitev naših bivanjskih »zagat«. Ilustracije so kot dnevniški impulz na aktualno dogajanje v svetu ali osebnem, nekatere digitalne, druge akvarelno barvite. To sta tehniki, ki ju avtor ob črno-beli risbi s peresom tudi najpogosteje uporablja. Tuš in akvarel sta namreč popolno nasprotje drugim barvam, saj jih zaradi razlivanja barv ter hitrega polnjena slikarske površine, umetnik ne more popolnoma nadzorovati, pri čemer zato nastajajo unikatna naključja.

Dva razstavna prostora nagovarjata s povsem drugačnim likovnim jezikom, ki jima je skupna neposrednost in enostavna risba. Barva je tista, ki sledi vsebini in ne obratno, avtor pa pri teh odločitvah deluje intuitivno; včasih je dovolj samo kakšen barvit poudarek, drugič bi le-ta izničil narativno moč upodobljenega. Likovni elementi so v delih Jerneja Žumra medij sporazumevanja, komunikacijsko sredstvo torej, ki avtorju omogoča tudi osebno izpovednost. Meni, da sta podoba in vsebina enakovredna elementa njegovih del, saj druga drugo podpirata ter s tem ustvarjata nekakšen perpetuum mobile. Sta vzrok in posledica hkrati. Iz tega izhajajo tudi podnapisi k delom, kot smerokaz, a ta smerokaz velikokrat kaže na več strani hkrati. Kaj je torej resnični pomen? In ravno v tem vprašanju najdemo ključni odgovor, ki je spet bolj vprašanje kot absolutni odgovor; resnica namreč nikoli ni samo ena kot tudi svet ni samo črno-bel. Če kam, avtorjev smerokaz nakazuje k humanističnim vrednotam, ki jih sam živi in iskreno upodablja v svojih delih: » […] dežela, kjer ne razumejo umetnosti, je dežela sužnjev ali robotov, dežela nesrečnih ljudi, ki se ne smejijo in ne nasmihajo, dežela brez duha; kjer ni humorja, ni smeha, sta pa jeza in sovraštvo.«[1] Dela Jerneja Žumra je nujno razumeti večplastno; v njih lahko vidimo odsev realnih dogodkov, ki mestoma postanejo karikirani, njihova včasih šokantna neposrednost pa izpove bistvo. Gre za izjemno zanimivo povezavo med domišljijo, talentom, uvidom, naracijo ter intelektom in ravno v slednjem je poglavitni pomen del. Kot je rekel že Poincaré, moramo gledati »intelektualno lepoto, ki je sama po sebi zadostna.«[2] Če se vrnemo k podobi in podnapisu: še vedno je gledalec tisti, ki lahko delo interpretira po svoje, a mu avtor pušča namige, ki so nekateri likovni, drugi jezikovni, zato je razpon asociativnosti tako širok. Likovno nudi razlago jezikovnemu in obratno – kot nekakšna strukturalistična igra semantike in semiotike. Dispozicija, ki jo je ilustraciji nudila zgodovina, je njena podrejenost besedilu, kajti beseda iluminacija ne nazadnje pomeni osvetliti (lat. illuminare). Nekatere gledalce bodo primarno nagovarjale podobe, spet druge morda jezikovna opomba, a eno služi drugemu. Naslov *dobesedno (oziraje na oznako *) pa lahko razumemo kot vsebinsko (jezikovno) opombo, ki osvetljuje ali razlaga likovno podobo, a ne absolutno, temveč demokratično, kjer je oboje enako pomembno. Besede, ki jih načeloma uporabljamo v navezavi z družbeno politično tematiko, so v besedilu namenoma, saj gre za motiv oziroma temo, ki jo kot rdečo nit avtor predstavlja na razstavi. Referenca na vse to je vidna od samih začetkov avtorjeve ustvarjalne poti, ko se je politični ilustraciji, karikaturi in podobnemu posvečal vse od diplomskega dela naprej, nato uspešno ilustriral naslovnice Mladine in članke drugih medijev … težko bi govorili o direktnih referencah drugih umetnikov, ker se zdi, da je avtorjeva ilustracija avtohtona, medtem ko so avtorji, katerih dela spremlja, priznani striparji (Tomaž Lavrič, Mike Mignola, Boulet idr.) s čimer se nakazuje ilustratorjeva težnja k stripovski risbi.

Razstavljena dela večinoma niso bila zavestno narejena za publiko, pač pa velikokrat zgolj za osebno risarsko meditacijo, ki se ji avtor vsakodnevno posveča. Na inspiracijo, kot pravi, ni treba čakati. Ilustrirana in risarska dela avtor namenja predvsem predstavitvi na svojih družbenih omrežjih (Instagram), vendar pa še nikdar niso bile predstavljene na razstavi. Med slednjimi zagotovo izstopata deli Mona Visa[3] in Drugs (Droge), s katerima ovekoveča aktualno družbeno problematiko. Pri prvem je to odnos med potrošništvom in umetnostjo, naložbeni in kapitalski interesi na eni strani in na drugi strani reduciranje visoke umetnosti na zgolj kapitalsko (trofejno) vrednost. Avtor kritično posreduje misel, da je dostop do umetnosti (vstop v muzeje in galerije) prav tako večinoma mogoč le z denarjem oz. sodobno plastično relikvijo – kreditno kartico. To, da je umetnost z organizacijo tovrstnih institucij sploh postala dostopna množicam silno (pre)pozno, ker je bila prej stoletja elitistični privilegij bogatih, nas v 21. stoletju pač ne potolaži več. Na drugi strani delo Drugs (Droge) kaže na odvisnosti, med katere se v sodobnem času primešajo še potreba po všečnosti, ki jih »dokazujejo« všečki na družbenih omrežjih. Avtor jasno nakaže prazne oči in umeten nasmešek, ki ga posameznik nosi kot masko pod katero je skrita eksistencialna kriza posameznika dandanes. Njegov prisilni nasmešek morda reminiscira na Jokerja. Delo Fast food je digitalna ilustracija na plakatu, njena upodobitev posega po dobesednem, t. i. fast food novicah. Fast food v angleščini pomeni hitro prehrano, instant prehranjevanje, še nekaj torej, kar definira sodobno zahodno družbo. Avtor ji dodaja mero humorja in jo karikira, predvsem pa opominja na logiko sodobnih medijev, ki publiko vedno bolj dosegajo preko lažnih, nepomembnih, šokantnih novic. Digitalno delo Degradacija tolerance izpoveduje avtorjevo polemiziranje ideologij ter kritično opozarjanje na njihovo nevarnost v katerem koli pogledu že. V svojem opusu je ustvaril več tovrstnih plakatov, ki sicer še vsi niso bili razstavljeni. Izbranega je avtor zgradil na logiki minimalizma, s čimer je vsebino samo še dodatno poudaril. Na podobno temo se naslanjata tudi plakata Pozdrav na meji ter Anal global, ki ga moramo razumeti kot razočaranje nad vzdrževanjem sistema vez in poznanstev. Gre za silno enostavne podobe, a s kompleksno vsebino, pred katero si včasih tako posamezniki ali kot družba zatiskamo oči ali o temah govorimo po ovinkih.

Likovno razmišljanje Jerneja Žumra kaže intelektualen odnos do vsebine ilustracij. Gledalcu neposredno nastavi zrcalo, da bi videl dobesedno, a pozabljamo, da zrcalo nikdar ne kaže točno tega, kar mislimo, temveč podobo levo-desno popači; z vzgojo je naše razmišljanje prilagojeno kulturnim okvirjem družbe, in čeprav govorimo »dobesedno«, se ob razstavi naučimo, da ob tem velikokrat pravzaprav mislimo »metaforično«. Videli boste dobesedno, a vas bo dobesednost presenetila. Iskreno se boste nasmejali, morda namrdnili, zmedli, vsekakor pa začudili unikatnemu slogu in genialnim asociacijam.

Petra Čeh, kuratorica

[1] Eugène Ionesco: Koristnost je nekoristno breme (1961) v: Nuccio Ordine, Koristnost nekoristnega, C. Z., Ljubljana 2015, str. 73.

[2] Henri Poincaré: Vrednost znanosti (1904) v: Nuccio Ordine, Koristnost nekoristnega, C. Z., Ljubljana 2015, str. 110.

[3] Kot zanimivost: Leonardovo Mona Liso so v letu 2019 ocenili na 850 milijonov dolarjev.