FIGURA IN NJENA RAZSEŽNOST

Ludvik Pandur / projekt Mladi kustos

10. 1. - 9. 2. 2018

Galerija Media Nox, Maribor

Petra Čeh, mentorica

Projekt »Mladi kustos« je nastal leta 2011. V njem se uspešno prepleta sodelovanje med Oddelkom za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter Galerijo Media Nox. Slednja nudi prostor in strokovno pomoč pri izvedbi razstave, ki jo študenti pripravijo v okviru predmeta Praktično usposabljanje. V prvem semestru študijskega leta 2017/2018, so tako študentke 3. letnika pripravile razstavo mariborskega umetnika Ludvika Pandurja.

Akademski slikar in profesor Ludvik Pandur je v letu 2017 praznoval 70. jubilej, zakar smo se mu želeli pokloniti. Vsak ljubitelj umetnosti, ki spremlja umetnikova dela in pozna vso srčnost izraženo v njih, se bo z veseljem sprehodil po razstavi Figura in njena razsežnost, saj med drugimi predstavlja tudi še nikoli v javnosti prezentirana slikarjeva dela. Ker so se z razstavami Ludviku Pandurju ob obletnici poklonile že nekatere druge galerije, smo zastavili koncept dotične razstave tako, da ne ponavlja prejšnjih. Pri razstavi smo sicer ohranili kronološko kontinuiteto razvoja avtorjevega slikarskega jezika in tudi sam se temu ni želel izogniti. Predstavljenih je šestnajst slik najrazličnejših formatov, s čimer smo razgibali postavitev razstave in ji na koncu dodali močen klicaj, sedemnajsto sliko - umetnikov avtoportret. Slednjega lahko razumemo kot simbolno konotiran umetnikov podpis.

Mlade kustosinje: Doroteja Dirnbek, Nike Duh, Alja Erjavec, Alja Grašič, Katja Lazić, Rebeka Podgoršek, Barbara Trap, Andreja Šoštarič.

K uvodu

Alja Erjavec, študentka

»Domišljija ustvarja realnost« so besede slavnega skladatelja Richarda Wagnerja, ob čigar skladbah je nastalo mnogo del mariborskega slikarja Ludvika Pandurja. Tudi on ima bogato domišljijo, ki pa se na platnu pretvori v realnost. Poleg domišljije v dela vliva tudi svoje občutke in najpomembnejše – svoje izkušnje.
Ob delu z umetnikom smo študentke, ki smo pripravile razstavo, to doživele iz prve roke. Z obiskom Pandurjevega ateljeja smo se z njegovimi deli tako rekoč spoznale intimno, saj smo imele privilegij stati na mestu, kjer se odvija proces, ko iz umetnikove domišljije in občutij nastanejo velika dela. Ludvik Pandur nas je z zadovoljstvom popeljal skozi svoja svetovna popotovanja, ki se odražajo v slikah, vse od potovanj po Španiji, kjer so nastala njegova dela, ki so »hudo dobra in hudo španska«, kot pravi sam, pa do njegovega subjektivnega doživljanja, nam že vsem dobro znane mitologije.

S skupnim strinjanjem smo dorekli, da bo tokratna razstava izpostavila njegova nekoliko manj znana in še ne videna dela, saj si tudi ta zaslužijo svojih »pet minut slave«.

Profesor Ludvik Pandur je ne samo izvrsten umetnik, temveč tudi prijetna oseba, s katero je še prijetneje sodelovati. Ob našem druženju ni primanjkovalo zabave in hkrati tudi nekaj spodrsljajev, ko je slikar nekatera dela ˝pomladil˝ za par deset let, z nasmeškom na obrazu in s priznanjem, da želi biti mlajši, kot v resnici je.

Biografija akademskega slikarja Ludvika Pandurja[1] + fotka portret Pandurja (ostale_3673cb.jpg)

Pripravila: Andreja Šoštarič

Ludvik Pandur je slovenski akademski slikar, ki se je rodil 12. avgusta 1947 v Slovenj Gradcu. Leta 1949 se je družina preselila v Maribor, kjer biva in ustvarja še danes. Po maturi, ki jo je opravil na Prvi gimnaziji v Mariboru, je med leti 1966 in 1970 študiral na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu in diplomiral v slikarskem razredu prof. Antuna Mezdjića. Med leti 1970 in 1972 je bil na podiplomskem študiju v Mojstrski delavnici, ki jo je vodil prof. Krsto Hegedušić. Leta 1973 se je zaposlil kot asistent na oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške akademije v Mariboru. Leta 1998 je bil izvoljen v naziv rednega profesorja za slikarstvo in se leta 2013 upokojil. Od takrat intenzivno dela v svojem ateljeju na Maistrovi ulici v Mariboru.

Slikarska paleta je bila Ludviku Pandurju tako rekoč položena že v zibel, saj je bil že njegov oče, Lajči Pandur, akademski slikar. Prisotnost očeta slikarja, šola zagrebškega profesorja Mezdjića ter odprt in intelektualno-kritičen odnos do dogajanja okrog sebe, pa so le nekatere oporne točke, ki definirajo Pandurjevo ustvarjanje. V njegovem zelo raznolikem opusu, kjer se pojavljata tako krajinska kot tudi figuralna motivika, se odkriva tudi umetnikovo svetovljanstvo, saj je navdih za mnogo del Ludvik Pandur odkril prav na potovanjih po številnih tujih deželah (primer Španski cikel). Raznolikost pa v njegovo ustvarjanje vnaša tudi izhajanje iz literarnih del in klasične glasbe, kar zagotovo daje umetninam posebno globino.

Osrednja ikonografska podlaga v Pandurjevem ustvarjanju izvira predvsem iz antičnega mita in interpretaciji antičnih zgodb Publija Ovidija – Metamorfoz. Še posebej je na tem mestu v ospredju antična zgodba o Apolonu in Dafne, v kateri se človek preobrazi v drevo. Ta motiv je umetniku vsekakor zelo blizu, saj ga je v svojem ustvarjanju upodobil v številnih variacijah. Poleg grške mitologije je umetniku zelo blizu tudi keltsko bajeslovje, s poudarkom na mitu o sv. Gralu in Parsifalu, pri čemer je umetnik črpal navdih iz glasbene različice že omenjene antične zgodbe, skladatelja Richarda Wagnerja. Prav glasba je namreč tista, ki ima v Pandurjevem ustvarjanju največjo težo.

Da je Ludvik Pandur resnično vsestranski akademski slikar, pričajo tudi »njegove« krajine, do katerih goji zelo poseben odnos. Še posebej na tem mestu izstopa cikel Parki (1992/98), ki so pričeli nastajali kot nekakšen poklon Mariborskemu parku. Na Mestni park pa se navezujejo tudi dela iz cikla Praznik, ki je nastajal med leti (2006/07). Posebno sozvočje pa je predstavljeno v ciklu Čas vrtnic (2005/07). Tukaj prednjačijo krajše, nekoliko bolj odrezane poteze in sivkast kolorit. Zdi se, kot da umetnik za vsak cikel izbira samosvoj način izražanja potez in barv s čopičem. Za cikle, ki izvirajo iz glasbe, plesa in petja, je značilna dinamičnost tako v liniji kot kompoziciji, za cikle, ki predstavljajo naravo in krajino, je kolorit manj kontrasten, pri ciklih, posvečenih antični mitologiji, pa je še posebej v ospredje postavljen motiv.

Ustvarjanje Ludvika Pandurja zagotovo ni enostransko, še manj pa »zgolj« umetniško. Je celota in preplet vsega, kar je umetnik sam. Popotnik, navdušenec nad mitologijo, plesom, petjem, klasično glasbo, krajino … In ravno takšna kakršen je on, je tudi njegova umetnost, neskončna in neponovljiva.

[1] Določeni podatki povzeti po: Mario BERDIČ, Ludvik Pandur, katalog za razstavo, Lendava, 2007.