PAPIROLOGIJA II

Razstava del študentk in študentov Oddelka za slikarstvo ALUO

14. 3. - 10. 5. 2018

Galerija Media Nox, Maribor

Študentke in študenti Oddelka za slikarstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani se tokrat v Galeriji Media Nox predstavljajo z izbranimi deli, njihova rdeča nit pa ni slika, temveč risba. Zvrst, ki sicer že dolgo velja za samostojno, si je morala pot do tega utirati kar nekaj stoletij, da je končno presegla croquis. Če je včasih veljala za zgolj načrt tega, kar bo šele nastalo, je danes preplet slike in risbe v sodobni umetnosti tako močan, da je včasih definiranje meje med njima povsem nepotrebno. Nekateri umetniki to cenzuro celo negirajo in pravijo, da enega ni brez drugega, se pravi, da imata risba in slika recipročni odnos. To dvoje v kombinaciji z vizualnimi dnevniškimi zapisi uporablja Dalea Kovačec: »Altered diaries je serija slikarskih del in dnevniških risb, v kateri se ukvarjam s temo spomina. V sklopu serije razvijam likovni jezik, s katerim izražam in rekonstruiram podobe spominov.« Podobno prestopanje tradicionalnega okvirja, ki staplja meje posameznih zvrsti, je zaslediti tudi v delih Helene Tahir. Dela iz serije Osvetlitve so v prvi vrsti grafika, vendar je osnova linoreza ravno črta, slednja pa torej osnovni risarski element: »V svojih delih sem dala velik pomen ravnotežju, do katerega sem prišla z enotnostjo kontrasta; določeni elementi si nasprotujejo in tako pomirjajo tenzije ter se sestavljajo v uravnoteženo in nevtralizirano celoto.« Namen pričujoče razstave nikakor ni bil pripraviti pregleda pripravljalnih skic, temveč predstaviti risbo v razsežnosti, ki jo ponuja. Dela študentov dokazujejo, da ima risba veliko manevrskega prostora, ki dovoljuje tudi raziskovalno in eksperimentalno delo, nekateri študenti pa so s svojimi deli posegli tudi onkraj meja predstav, kaj sploh risba je. Tako Polona Drobnič z delom Rezilna žica riše na tekstil, njeno linijo pa nekonvencionalno zarisuje nit: »Šiv, ki istočasno pomeni vbadanje in prebadanje površine, se torej kaže kot risba v dveh legah. Asociativno polje uporabljenih prvin tako ne nagovarja le politične (migracijske) vsebine, ampak predvsem taktilnost elementov.« Tokrat se risba večkrat najde v vlogi konceptualnega, medtem ko so likovna sredstva preprosta, kot pravi Tina Konec, ki jo sicer fascinira ponavljanje oblik tako v mikro kot makro svetu: »Na videz preprosta in osnovna tehnika na papir kljub svoji tradicionalnosti v sebi še vedno nosi velik potencial za inovacije. Skozi risbo izražam naravo, ki mi predstavlja univerzalnost in večno aktualnost, fascinira me ponavljanje naravnih oblik v mikro in makro svetu. Izhodiščni motiv drevesne krošnje artikuliram do mere, da končano delo aludira na druge, po videzu sorodne naravne forme. Poleg likovnega artikuliranja narave v risbah raziskujem tudi odnos med pozitivom in negativom ter med polnostjo in praznino.« Ob uporabi tradicionalnih risarskih pripomočkov študentje razmišljajo tudi o alternativah, ki jih nudi risba kot zvrst, na primer uporabo skalpela namesto svinčnika v delu Blažke Križan Krožno: »Način dela onemogoči možnost razveljavljanja; vsaka poteza je odločitev. Luknje, ki nastajajo v papirju, povzročijo prehajanje podobe v polje tridimenzionalnosti, ko skozi zareze prehaja svetloba in podvoji delo v senci, kar povzroči občutek migotanja same podobe ob premikanju zornega kota gledalca.« Dela Manuela Fabrisa se bolj kot z risbo spogledujejo z reminiscenco na dadaizem, kolaž pa s svojimi močnimi barvami tendira na plakat. Vsebinska razsežnost razstavljenih del se dotika problematike sodobnega življenja, tako političnih kot družbenih problemov, sodobne tehnologije pa tudi ženskih študij. Slednje je na izvirni način predstavila Lea Culetto, ki se v odnosu do lastnega spola oziroma telesa sprašuje, kaj se zgodi, ko nimaš popolnega nadzora nad potekom dela. Tudi telesa ali lastnega zapisa DNK ne moremo popolnoma nadzirati. Njene risbe nastajajo hipno in sugestivno: »Risba pooseblja prvo asociacijo, ki se mi pojavi ob pogledu na scan madeža. Delo na preprost način skuša opozoriti gledalca na nerazumen strah pred menstrualno krvjo.« Ženski lik igra glavno vlogo tudi v animirani risbi študenta Branka Lazoviča: »To je moja prva ročno risana animacija. Skozi njo sem želel preizkusiti lastno sposobnost ustvarjanja učinkovite gibljive slike s pomočjo risbe na prosojni papir.« Blaž Miklavčič ponuja sodobno kontempliranje v obliki trikotne sheme. Posameznik lahko predvidi svoje lastne odgovore/izgovore in vidi, kaj se zgodi na koncu, če se sploh kaj zgodi: »Nove tehnologije, kakršna je na primer tudi text prediction, nam lajšajo vsakodnevne aktivnosti, vendar pa hkrati tudi bistveno rekodirajo parametre subjekta in preoblikujejo meje človeške dejavnosti. Zanima nas, kaj lahko počnemo z rekodirajočimi inovacijami na področju jezika, na terenu, na katerem se polje subjekta najbolj vztrajno izrisuje." Kompozicijsko načelo izstopa pri Roku Horvatu. V svojih delih se sicer preigrava s perspektivo in raziskuje njena najrazličnejša obličja, pri čemer uporablja le nekaj osnovnih elementov, na primer črto in kvadrat, ter stiliziranim abstrakcijam mestoma prida še barvni poudarek: »Silnice vseh očišč, tudi tistih, ki se v perspektivični shemi nahajajo za slikovnim poljem in predmeti, tvorijo na sliki kompozicijo konvergentno-divergentnih con, ki razlaščajo privilegirano mesto gledalca, zunaj slike pa izrisujejo obliko sploščenega horizonta, horizonta kot ravnine neizčrpnih možnosti vselej drugačnih perspektiv. V sliki si vselej na začetku in vselej na koncu.« Abstrakcijo uporablja tudi Meta Hrovat, in sicer v primarno fotografskih delih: »Fotogrami nastajajo kot sledi 'risanja s svetlobo'. V odvisnosti od karakteristik predmetov, časa izpostavljenosti in svetlobne občutljivosti materiala se na površini oblikujejo sledi/ forme v različnih tonskih vrednostih med popolno belino in črnino.« Z deli na zanimiv način poišče skupno tendiranje obeh zvrsti, njune skupne osnove.

Umetnost je naprej raziskovanje … Materiala ali samega sebe. Široko polje, ki ga nudi risba in kot so ga prikazali študentke in študenti na pričujoči razstavi, je kot nalašč za odkrivanje ter nadgrajevanje lastne umetniške identitete. V svoji domeni morda ni več toliko tradicionalna, še vedno pa je, ne glede na to, ali je dobra ali slaba, medij iskrenosti, kakor je davno rekel že Dali. / Petra Čeh, kuratorica Galerije Media Nox