NIČNINIČ

Špela Kobal

11. 3. - 10. 4. 2020

Galerija Media Nox, Maribor

Špela Kobal (1988, Maribor)

Leta 2011 je diplomirala na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Že v času študija se je pričela aktivno ukvarjati s tetoviranjem ter pretežen del časa posvetila tej ustvarjalni smeri, ki je sčasoma postala tudi njen lasten in unikatni umetniški izraz, ki presega zgolj obrtništvo. Pri svojem delu je nenehno iskala navdih v najrazličnejših zvrsteh umetnosti in v tetoviranje vnesla elemente klasične umetnosti, kar sicer ni pogosto.

V letu 2018 se je ponovno posvetila ustvarjanju, predvsem slikanju ter kiparjenju. Je mlajša članica DLUM.

Več informacij: https://iamdada.blog / https://www.instagram.com/da.da_._/

Razstave:

· 2011: Skupinska razstava Cikel razstav mladih umetnikov ArtNox – Odprto, Galerija Media Nox, Maribor;

· 2017: TEDxSlovenija, javno predavanje “Želimo biti drugačni«, Velenje:
https://www.youtube.com/watch?v=f-dkzcXX0Tg;

· 2019: Skupinska razstava keramičnih skulptur IMPULZ, Ex tempore Krško, KD Krško;

· 2019: Razstava nagrajencev natečaja Na meji nevidnega (2. mesto za kiparsko delo Egoist), Gospodarsko razstavišče, Ljubljana;

· 2019: Skupinska razstava Obnovoletna razstava DLUM’99OLD, Galerija DLUM, Maribor.

NIČNINIČ

»Prvič v življenju sem zavestno sprejela odločitev početi nič. Za en mesec sem odpotovala v Rusijo, najela mini sobico in začela z NIČ.
Bila sem inspirirana z ničemer. Pričakovala nisem ničesar. In zaključek je bil popolno zadovoljstvo v ničemer. Ampak ta NIČ je konceptualno postal moja zgodba. Kajti zgodba o NIČ je še zmeraj zgodba in je zato po definiciji nekaj več kot NIČ. Takoj, ko nekaj obstaja, ne more več biti NIČ.
V mojem biti je, da ustvarjam - da iz NIČ naredim nekaj! Zato s svojimi slikami predajam del odgovornosti na gledalca in hkrati ponujam svobodo tega, da ni potrebno ničesar razumeti, saj ni ničesar kar bi pričakovalo, da je razumljeno.

…

Zgodba, zgodbi, zgodbe … Vse te zgodbe, ki so nam pripovedovane na vsakem koraku. Zgodbe dodane k vsakem produktu.

In kako čudovito je verjeti vsem tem zablodam?
Na vsakem koraku nagovarjajo naša čustva. Prepoznati to, je postal že pravi osebni projekt, biti konstantno zaveden sam sebe in ločiti med zgodbami, ki so tukaj, da nas zavedejo in tistimi, ki nas delajo človeške!«

- Zapis avtorice Špele Kobal k razstavi.

O razstavi

Avtorica sodi v generacijo mlajših mariborskih umetnikov. S slikarskimi deli je na kulturni sceni prisotna krajši čas, sicer je bolj poznana kot priznana mariborska tetoverka, pod imenom Tetovarna. Je ena najmlajših članic društva DLUM.

Razstavo sestavljajo slike velikega formata. Tehnika je kombinacija akrilnih barv ter risbe z ogljem. Serija je začela nastajati v Rusiji, kjer je avtorica bivala en mesec, a delo nadaljuje tudi po vrnitvi domov.

Vsebino samih del avtorica nekoliko zavije v skrivnost, saj meni, da bi morali biti tako kuratorji kot publika neobremenjeni z njenim osebnim vplivom, kakršnimikoli podnapisi ali drugimi sugestijami ob srečanju z njenimi slikami. S strani obiskovalca (tudi kuratorja) je zelo težko razmišljati o ničemer ob pogledu na umetniška dela. Morda gre za neko priučeno reakcijo, da je treba v njih venomer nekaj najti, nek nauk, zgodbo, nekaj moralnega, nekaj, s čimer bomo dosegli katarzo, se morda kaj povsem novega naučili o svetu in sebi …

Dejstvo je, da dotične slikarsko-risarske kompozicije in figure v gledalcu vzbudijo zanimanje, delujejo narativno in morda celo kličejo po razmisleku, po neki zgodbi. Kdo so figure, kaj so, kako se počutijo? So morda prevodnik avtorjevega lastnega razmišljanja? A avtorica na vsa ta vprašanja zada zanimiv odgovor, ki je obenem tudi vprašanje: kdo smo mi in zakaj tako razmišljamo ob pogledu na ta dela? Kaj zgodba, ki jo asociiramo ob pogledu na te figure, pove o nas samih?

Avtorica nudi izjemno preudaren psihološki obrat v razmišljanju. Ne želi namreč, da se ob pogledu na slike ukvarjamo z njo, temveč z nami samimi: »Na vsakem koraku nagovarjajo naša čustva. Prepoznati to, je postal že pravi osebni projekt, biti konstantno zaveden sam sebe in ločiti med zgodbami, ki so tukaj, da nas zavedejo in tistimi, ki nas delajo človeške!«

Zgodbe, ki jih tako vneto iščemo v vsaki stvari, so projekcija tega, kar želimo in po čemer hrepenimo, pravi avtorica, zato isto zgodbo razume vsak po svoje in jo tudi vsak na svoj način podoživlja. Zgodbe so postale tudi bistvo potrošniških laži, ki na nas prežijo na vsakem koraku. Morda pa v umetniških delih vedno iščemo odgovor umetnika zato, da preusmerimo pozornost od sebe na drugega in se ne soočimo s samim seboj. Umetniška dela bi morali razumeti kot ogledalo samemu sebi.

Na delih najdemo zanimiva odzvanjanja življenja v Rusiji. Na slednje se sklicujejo izbrane akrilne barve in način njihovega nanosa v kombinaciji z risbo z ogljem, ki deluje skicozno, hitro, a vendarle preudarno: »Barva, ki je uporabljena, je le kopija tega, kar sem videla na fasadah St. Petersburga. Konstantno prekrivajo grafite, saj želijo utišati mlade, ki na tak način komunicirajo z državo. Trudijo se, da bi zadeli prvotno barvo fasade, ampak jim to žal ne uspeva in vsem je jasno, da je bilo nekaj prikrito. To sem želela prikazati tudi na slikah.« Dela so zanimiva kombinacija risbe in slike, pri čemer so slogovne poteze obeh tehnik drugačne, a se na prvi pogled sklicujejo na ekspresionizem. Pri risbi so poteze ostre, pri barvi pa široke in voluminozne. Celota zaradi barvnih polj deluje abstraktno, a skozenj prodirajo figure zamišljenih mislecev, prodornih opazovalcev in melanholičnih obrazov. Nekateri njihovi pogledi so obrnjeni navznoter, k sebi, drugi pa pronicljivo sprašujejo z neposrednim očesnim stikom.

- Petra Čeh, kuratorka