Neizrečeno

razstava

Petra Berčan

19. 2. - 9. 4. 2025

Galerija Media Nox, Maribor

Kuratorka: Sara Nuša Golob Grabner

Neizrečeno

Znak sam po sebi nima pomena dokler mu ga ne pripišemo – ko pride do asociiranja pomena s podobo, je lahko znak karkoli. Prav to je intenzivno raziskovala semiotika, kjer je ogromen doprinos ustvaril Ferdinand de Saussure, ko je ustvaril dvodelni model znaka in izpostavil popolno arbitrarnost jezika. Lingvistični znak funkcionira kot povezava med konceptom in zvočnim vzorcem, oboje pa nima konkretne logične povezave s stvarjo, ki jo želimo poimenovati oziroma sestaviti v pomensko verigo znakov. V veliki meri je naš pristop do oblikovanja jezika intuitiven, onomatopoetičen, sinestetičen, predvsem pa ga dojemamo kot samoumevnega čeprav to ni. Petra Berčan je raziskovala karakter simbolov latinice in se v ustvarjalnem procesu igrala z združevanjem enakih simbolov. Reformirala je črke – simbole, ki jih poznamo kot pomensko očitne, raziskovala kako se prekrivajo, kakšne nove vzorce in nasičenost ustvarjajo ter izdelala slike z željo da bi se z razdalje zaznalo kako črke med sabo različno šumijo. Zaradi prepoznave sinestezije v lastnem procesu, ki simbole osmisli tudi kot samostojne entitete – na nekem nivoju živeče organizme, umetnica svoje ponavljajoče simbole predstavlja tudi z videom in ritmičnim a ostrim zvokom tipkanja, ki jasno narekuje disciplino v okrožju znakovnega sistema – samega po sebi abstraktnega in upogljivega. Podobno kot je Roman Opalka pristopil k svojim numeričnim slikam 1965/1–∞, da bi skozi repeticijo geste in goščenjem simbolov ujel in razumel progresijo časa, je umetnica s procesom ponavljanja raziskovala svoje zanimanje reda, geometričnih oblik vzorcev in prek tipkanja kot mantre razčlenjevala tudi samo sebe ter našla umirjenost v vizualnem redu ter ponavljanju zvokov tipkarskega stroja. Ob ogledu urejenih in minimalističnih del smo soočeni z veliko stopnjo zgostitve, ki na prvi pogled uspe komunicirati šum, ta pa govori tudi o umetničini poti skozi frustracijo, ki zaradi želje po soočenju s lastnim introspektivnim neredom vodi do popolne simetrije in čistosti. Gre za umetnost, kjer je proces njenega nastanka enako ali še bolj pomemben od končnega rezultata. Spomni nas na Franny iz Salingerjeve knjige Franny in Zooey, ki se je v trenutku miselnega kaosa s nenehnim in zaporednim ponavljanjem kratke molitve trudila uskladiti besede s svojim srčnim utripom in prek tega globlje razumeti svet, ki jo obkroža. Navidezno preprosta dela s svojimi formalnimi lastnostmi razkrivajo pomembnost umetnosti, ki svojo vsebino le nakaže in od nas zahteva, da jo razčlenimo na številne plasti in kontradikcije. Srečajo se prevpraševanje samoumevnosti vsakodnevnih vizualnih informacij, zanašanje na navidezno trdne temelje obstoja, ki ob poskusu ureditve razkrijejo svojo nestalnost in samorefleksija, ki je tudi izven umetniškega postopka običajno razkrita skozi procesualnost, ponavljanje in iskanje neodkritega v že poznanem. Sara Nuša Golob Grabner

Petra Berčan (1998) je multimedijska umetnica in diplomirana oblikovalka unikatov, ki je leta 2022 končala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani - smer steklo in keramika. Deluje na področjih kot so fotografija, skulptura, ilustracija in oblikovanje keramike. Tekom študija je sodelovala na skupinskih razstavah v Mestni galeriji Ljubljana, galeriji Meduza v Kopru ter galeriji Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Pred kratkim pa je imela kot zmagovalka Zine Vitrine poziva, svojo prvo samostojno fotografsko razstavo v galeriji Kamera pod okriljem galerije DobraVaga.

Še razmišljanje umetnice o razstavi:

Neizrečeno, Petra Berčan – referenčno besedilo

Neizrečeno se navezuje na prostor med simboli in nevidni prostor samo povpraševanja, ter kaže na konceptualno več-platnost, ki se pojavi tekom ustvarjanja umetniškega dela. Čeprav sem raziskovala karakter simbolov latinice, sem v velikem delu, kot vedno, razčlenila le samo sebe. Začetki grafične serije so nastali v igri združevanja enakih simbolov. Reformiranje črk-simbolov, ki jih zelo dobro poznamo, do točke samoumevnega. Raziskovala sem kako se prekrivajo, kakšne nove vzorce in nasičenost ustvarjajo ter izdelala slike, da bi se od daleč videlo kako črke med sabo različno šumijo. Proces ponavljanja je pot do kateregakoli cilja. Tipkanje je bilo kot mantra in večino časa sem razmišljala o tem zakaj sem se lotila tako dolgotrajnega in ponavljajočega procesa. Ne obžalujoče, temveč resnično o pravem razlogu. Zakaj? Vsem stvarem, ki so na ruleti mojega interesnega repertoarja so vedno skupni; red, geometrične oblike in vzorci. V mislih, ki so kaotične najdem počitek v stvareh, ki jih zaznamuje vizualni red. Velikokrat pa moja pot do umirjenosti vodi skozi neke vrste frustracijo. Ob zvoku ponavljajočega tipkanja različnih glasov, ki jih lahko izrečemo le mi in na stroju zvenijo vsi enako, razmišljam o absurdo, umetnosti, o sebi in o neodgovorjenih vprašanjih. Vseeno pa ugotovim, da delo pogosteje govori o človeku, ki ga ustvarja, kot o delu samem.

Fotografije z otvoritve Foto: Janez Klenovšek