V sodobni umetnosti postaja mapiranje vedno bolj domena abstrakcije in metafor, kljub temu da že sama beseda izdaja geografsko izhodišče. Zemljevidi dobivajo nove esence in definicije. Niso le precizne prostorske informacije ali vzorci, nanašajoč se na konkretno geografijo, temveč so vedno bolj odziv in odsev lokacij, ki jih umetnik modificira v koreografijo vzorcev skozi prostor in čas. Kartografija se preseli na področje osebne zgodovine, kjer umetniki uporabljajo jezik ene discipline in ga transformirajo v polje druge. Kaj se zgodi, ko jezik transparentno deluje v meddisciplinarnih okoljih, je odvisno od okoliščin, ki zaznamujejo umetnika samega. Eksperimentalna kartografija in kritična geografija sta pojma navezana predvsem na postmodernistično umetnost. Kot je zapisala Ruth Watson v članku Mapping in Contemporary Art (The Cartographic Journal, 2009) je omenjena vsebina krešendirala v 80. letih prejšnjega stoletja; sprva koncentrirana na dejansko geografijo skozi teoretske pristope E. S. Caseya, M. Foucaulta in drugih filozofov, je postopoma postajala vedno bolj abstraktna ter z reminiscenco na plemenske civilizacije umetnost dobivala tudi mitološki karakter. 

Mapiranje na razstavi Zemljevidi se je v osnovi preneslo na polje majhnih biografskih grehov. Ti so bolj definirani skozi časovno kakor prostorsko dimenzijo, kljub temu, da je slednja pripomogla k nastajanju vseh treh projektov. Anja Jelovšek zbira informacije o svojem gibanju preko GPS, Ana Legčević po slikarsko šteje pokajene cigarete, Anamari Hrup pa na domiselni način prikazuje kavne sledi. Mapiranje ima pri vseh treh omenjenih projektih samo datum začetka, končnega pa še ni dobilo, saj so nastavljeni dolgoročno, zato v neki meri celo študijsko in statistično. Preštevanje, ugotavljanje, izrisovanje mikropoti, bodisi na kavni skodelici ali preko telefona kot tudi cigaretnega dima, je naravnano popolnoma individualno, namenjeno metafiziki lastne resignacije. 

Škatlica cigaret je tako postala sinonim za relativnost časa ter hkrati pomenila izziv in motivacijo umetnici, da v točno določenem času dokonča svoje delo (sliko). Če so cigarete tiste, ki uravnavajo tempo nastajanja neke umetnine, je to zavestna odločitev lastnega produkcionizma. Rutina v tem primeru ne postane nekaj, kar človeka omejuje, temveč izhodišče za iskanje kreativnega prostora znotraj nje same. Ali je to nekakšna razsvetljenska opcija posameznika, maksimalni izkoristek, je domena osebnih iskanj. Legčevićeva je svoja dela definirala skozi tri faze: prva je nastajala v ateljeju, druga izven ateljeja, tretjo fazo pa zaznamuje zbiranje in datiranje tobačnih znamk. Na slikah, ki so predvsem nastajale v prvi fazi, je opaziti skupno izhodišče že v formi platna, ki je v vseh primerih enaka, na njih pa so naslikane številke s tobačne znamke. Mapiranje v takšni obliki pomeni oziranje v druge dimenzije, saj kot pravi avtorica sama, štetju ni mogoče slediti lokacijsko ali časovno. 

Da je lahko rutina tudi zares poetična, dokazuje avtorica Anamari Hrup tako, da madeže, ki ostanejo na skodelicah po popiti kavi, prerisuje na papir ter tako ustvarja abstraktne in surealne kartografske zapise. Vse to je spodbudilo bivanje v Franciji, kamor je avtorica odšla na študijsko izmenjavo. Novi kraji so povezani z zemljevidi in z zarisanimi potmi, kar je človeška težnja po nadzoru okolja, v katerem se posameznik znajde na novo. Ravno ta težnja je postala izhodišče za razširitev koncepta na polje drugih področij. Avtorica se je odločila, da kavne zemljevide vrne tja, od koder so prišli, v tisti atlas, kamor spadajo – nazaj v kavne skodelice. Zagonetka domišljije se vsekakor pojavi ob vprašanju, kakšen palimpsest bi nastal ob morebitnem srečanju tega zarisanega zemljevida z dodanimi svežimi premiki kavne usedline. Tukaj se srečata pojma neosebno (kolektivno) in osebno (individualno), saj, kot pravi avtorica, vsaka skodelica z dodanimi zarisi postane unikatna in drugačna v primerjavi s številno četico enakih in belih. Vsak odtis kavne usedline je neponovljiv in zato spominja na tisto avro, ki jo posedujejo originalna umetniška dela. Noben približek še tako dobre reprodukcije ne more zamenjati originala. Avtorica se nagiba k ready-madu, čeprav slednji morda niti ni tako ozaveščen, pomembnejša se ji zdita sam proces in naključje. 

Anja Jelovšek za razliko od ostalih dveh projektov, v svojem še najbolj uporablja tisto mapiranje, ki je izhodiščno povezano s prostorskimi informacijami. Podatke, ki jih ustvarja GPS, transformira v abstrahirano slikovno pojavnost. Nastajajo osebni zemljevidi, zarisi naključnih poti, čeprav še vedno v okviru dejanskih geografskih zemljevidov, le da slednji niso upodobljeni. Tako ponovno v že definirano stvarnost posežejo nove individualne dnevniško zapisane in povsem unikatne spremembe. Vsak posamezni risarski zapis predstavlja en dan ali pa večdnevno sekvenco v posameznih mestih doma in na tujem. Vprašanje, koliko nam sodobna tehnologija, ki jo nenehno uporabljamo in v tem primeru celo pomaga pri definiranju osebnega zemljevida, dopušča zares prava naključja, je relativno. Bolj relevantno je v dotičnem primeru to, da Jelovškova tehnologijo z morebitnim nadzorom uporablja v kreativne namene in s svojim beleženjem poti ustvarja vsakodnevni proces performansa.  

Petra Čeh, umet. zgod.

Anamari Hrup (1978, Ljubljana) zaključuje magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 2014 se je strokovno izpopolnjevala na taboru Kunstwirkt v Berlinu, pod vodstvom kuratorke Maje Škerbot.

Marca 2015 je imela samostojno razstavo z naslovom 51 skodelic kave v Galeriji ZDSLU, leta 2013 je samostojno razstavljala v galeriji Herman Pečarič v Piranu, sodelovala pa je na skupinskih razstavah v Sloveniji, Italiji, Romuniji in na Hrvaškem ter za svoje delo prejela več nagrad in priznanj za mlado avtorico. 

Anja Jelovšek (1990, Ljubljana) je diplomirala iz slikarstva pod mentorstvom Žige Kariža, trenutno pa nadaljuje magistrski študij kiparstva pod mentorstvom Jožeta Baršija.

Sodelovala je na različnih razstavah, med drugim tudi na spremljevalni razstavi Grafičnemu bienalu leta 2013 z razstavo What happened, v letu 2014 pa na razstavah v Galeriji P74 (Umetnost bombardiranja), v Miklovi hiši (Poetika mehanike) in v Velenju (GPS mesta). V študijskem letu 2013/2014 je za svoje delo prejela Priznanje ALUO UL. Tega novembra pa se bo v Galeriji P74 predstavila s samostojno razstavo Junij. 

Ana Legčević (Zagreb, 1984) je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani. Deluje na področjih konceptualne umetnosti, instalacije in slikarstva. Konstitutiven element njenih del je čistost forme in nenehno ponavljanje vizualnih členov, kjer združuje konceptualne ideje in njene vizualne upodobitve. Sodelovala na več skupinskih razstavah To ni ljubezenska pesem, Galerija Miklova hiša, Ribnica, Transform, Galerija Constantin Brancusi, Bukarešta, Pravočasno, Galerija Škuc, Ljubljana. Leta 2014 je za delo Štetje/kajenje prejela nagrado ALUO. Leta 2015 je nominirana za Nagrado skupine OHO.