TOMAŽ GROM je slovenski kontrabasist in skladatelj. Živi v Ljubljani. Kot improvizator se posveča raziskovanju razširjenih tehnik igranja kontrabasa, tudi v kombinaciji z elektroniko. Nastopal je v najrazličnejših zasedbah raznovrstnih glasbenih zvrsti. V zadnjem času največ sodeluje z naslednjimi glasbeniki: Samo Kutin, Vid Drašler, Cene Resnik, Andrej Fon, Tao G. Vrhovec Sambolec, Irena Tomažin, Seijiro Murayama, Jonas Kocher, Michel Doneda… 

Gostoval je na festivalih po Evropi in Kanadi. Ustvaril je avtorsko glasbo za več gledaliških, plesnih in lutkovnih predstav. V zadnjih letih redno sodeluje z naslednjimi režiserji in koreografi: Tomi Janežič, Bojan Jablanovec, Iztok Kovač... Njegova performansa Bruto in Ništrc sta uvrščena v zbirko ARTSERVIS (projekt SCCA - Ljubljana). Od leta 2006 vsebinsko in tematsko koncipira, predava in vodi delavnice na področju elektro-akustične in improvizirane glasbe. Aktivno muzicira v zasedbah Trojnik in Samo Gromofon. Izdal je deset avtorskih zgoščenk (La passion de Jeanne D'Arc 1998, Tilt 2006, Sonce in sončice 2007, Sam za … 2014, Moje uho ima ostre robove 2015…). Je tudi umetniški vodja Zavoda Sploh, ki se ukvarja s produkcijo glasbenih in uprizoritvenih umetnosti, ter z izobraževanjem in založništvom.

PRIVID, PRISLUH (NEPONOVLJIVO)

Privid, Prisluh (neponovljivo) je delo, ki je v nenehnem nastajanju in spreminjanju … V galerijskem prostoru je vezano na avtorjev performans, medtem ko so glavni aktivni del instalacije gledalci. Spremenijo se v nekakšne dirigente, ki poganjajo množico zvokov v svojstveno kombinacijo in harmonijo izbranega »ansambla«. V galeriji Media Nox je takšna oblika umetnosti postavljena prvič in je hkrati eksperiment samega galerijskega prostora, saj tokrat ne nudi klasičnih vizualnih medijev, ampak se osredotoča na glasbeno umetnost. Takšnih oblik smo vajeni predvsem v gledališčih in na koncertih, vendar pa je koncept, ki ga je zastavil Tomaž Grom takšen, da uspeva ravno v prostorih, kjer lahko deluje dalj časa, kljub temu, da se nenehno odvija nekaj enkratnega (neponovljivega). Obiskovalec se sreča s četico glasbenikov, vendar so slednji prisotni le v digitalni obliki ne pa tudi zares v realnem prostoru. Eden izmed konceptov dela je namreč tudi vprašanje o zamenljivosti dejanskega telesa z digitalnim, kibernetičnim. Človek v tehničnem smislu ni več nekdo z organskim telesom in emocijami, vsemi biološkimi omejitvami in danostmi hkrati, temveč je zreduciran na podatke, ki jih v danem delu potrebujemo. Podobno se gre vprašati tudi glede glasbe same, zato se tukaj na enem mestu sreča oboje – digitalno z živim. Neponovljivo je poseben inštrument, sestavljen iz več posnetkov različnih vrhunskih glasbenikov, iz katerih je omogočeno muziciranje novo nastale kompozicije, neponovljive in enkratne. 

Petra Čeh, umet. zgod.