MED UMETNOSTJO IN NARAVO

»Znanstvenik ne študira narave, ker je to koristno, ampak jo študira, ker v tem uživa, uživa pa zato, ker je narava lepa. Če narava ne bi bila lepa, se je ne bi splačalo spoznavati in ne bi bilo vredno živeti našega življenja,« so besede Henrija Poincareja, matematika in filozofa s konca 19. stoletja, ki slikovito predstavlja odnos človeka do narave. Umetnost in narava sta neločljivo povezani na tisoče let in to lahko rečemo brez kakršnega koli pretiravanja. Verjetno se je vse skupaj začelo ravno z naravo, ki je v človeku prebudila občutek za občudovanje, najverjetneje tudi občutek za lepoto samo. Človek iz narave ne črpa le eksistenčno koristnega, temveč tudi navdih: ali tistega, s katerim jo je želel do kraja premeriti, ali tistega, ki je odseval skozi umetniška dela. Če se narava v svojem izrazu ne spreminja, v kolikor posplošujoče izvzamemo ozek pogled na evolucijo, je človek tisti, ki je svoj izraz ali prilagajal, spreminjal svojemu lastnemu jeziku in tudi dobi, v kateri je živel. Narava pa je kot večna sopotnica tukaj na voljo vsem – umetnikom, znanstvenikom, raziskovalcem … človeku, torej. Ne samo, da je motiv narave v umetnosti daleč najširše predstavljen, tudi razumeti ga je verjetno najlažje, se z njim najlažje poistovetiti. V nasprotju s kaosom, ki biva v družbi ali človeških umih, narava ponuja ravnovesje, celo pribežališče tistih, ki nenehno iščejo. Vendar pa je v zgodovini zmeraj šlo predvsem za pomembno razmerje, ki sta ga imela človek in narava ali natančneje odnos, ki ga je do narave gojil človek. Če je v romantiki predstavljala veličino, ki je človek kot preprosto bitje nikoli ne bo dosegel, so v različnih obdobjih naravo želeli preseči, jo izmeriti na vseh koncih in krajih.

Razstava sopostavlja različne zorne kote, od pomembnosti zgodovine in subjektivno-sentimentalne misli v njej pa vse do ozaveščanja prevelikega vpliva človeka na svoje okolje ter grobega poseganja vanjo. Tokratna mednarodna razstava je kot kontemplacija, ki se gledalca dotakne s svojo estetsko podobo in vsebinskimi zaznamki.   

Umetnost Ivane Radovanović je konceptualna, tematsko vezana na naravo, v Mariboru se predstavlja z delom »The Hollow Men-Burning Way«, ki se naslanja na Eliotove pesmi (T. S. Eliot: The Hollow Men). Gre za koncept, v katerem izpostavi dialog med poezijo in sliko oziroma lahko bi celo rekli, da gre za prevod poetičnega v vizualno. Umetnica na svojevrsten način interpretira poezijo, s katero je Eliot povzel tisto, s čimer se poistovetimo še danes, in sicer da je v družbi vedno več izpraznjenih ljudi, vedno več tistih, ki ne čutijo, tistih, za katere sta ljubezen in spoštovanje le še groteskna predstava, kakor je delo opisala Ljiljana Zeković. Skozi razmišljanje o »človeški naravi« dobiva odgovore o tem, zakaj je svet takšen, kot je, zakaj človek uničuje naravo in konec koncev tudi svojo družbo ter sebe. Figure Hollow men so narejene iz naravnega materiala, pretežno jute, napolnjene so s slamo in zaradi tega minljive. Spominjajo na strašila, saj so dobesedno prazne, s čimer se umetnica metaforično poigrava. Grobi material, zakrpana in sešita polja komentirajo o antropomorfnih predlogih podob, ki visijo nekaj metrov nad tlemi in s tem ostajajo brez stika z zemljo, naravo, s svojo dušo, izpraznjeni: »Shape without form, shade without colour, paralysed force, gesture without motion.«[1]  Figure, ki to sploh niso, so torzi v visečem stanju, so odmev apatičnih duhov, ki jih ogenj spremeni v prah in jih tako povsem simbolno uniči. Morda je ravno to, da nič ni večno, pozitivna lastnost minljivosti. Ivana Radovanović, ki se tudi sicer ukvarja s problematiko figure v umetnosti, je kipe ustvarila sočasno s prostorom in hkrati kiparskemu momentu dodala še izkustvenega, ki je sedaj, po mnogih fazah nastajanja dela in doseganja želenega koncepta, dostopen na videu.

»Between the conception

And the creation

Between the emotion

And the response

Falls the shadow

Life is very long«

(T. S. Eliot, The Hollow Men)

Anja Podreka pripada mlajši generaciji umetnikov in razvija prav poseben projekt, imenovan Plasti, pri katerem na domiseln način povezuje našo preteklost s sodobnimi umetniškimi prijemi, a je hkrati vsaka vnovična postavitev instalacije eksperimentalna in odvisna od aktivnosti obiskovalcev. To izvede tako, da na arhitekturno mizo dodaja različne plasti zemlje, kamnine ter floro, kar poveže z live stream kamero in mp3 predvajalnikom. Obiskovalec je tisti, ki bo z odkrivanjem mikrodelcev na mizi odkrival tudi enkratno proizveden zvočni efekt in sliko na video projekciji, ki ga oddaja »narava« na mizi. Na risalnih mizah je vedno nastajalo nekaj novega: načrti za nove hiše, ulice, mesta … Anja Podreka pa nam sporoča, da naj iz nje izbrskamo spomine, sanje, preteklost. Meni namreč, da je človeško življenje, v primerjavi z zgodovino kot le nek majhen drobec te same, sestavljeno iz zgodb, ki jih ustvarja človek sam, vendar pa zgodbe ustvarjajo tudi človeka. Zgodbe so tiste, ki se plastijo v naši notranjosti, spominu, morda duši in šele skozi perspektivo preteklosti, vendar pa se ravno v tem procesu selekcionirajo in razkrajajo, kakor plasti v zemlji ter razpadajo na manjše koščke kamnin, peščenih zrn … Iskanje (izgubljenih) spominov je prav tako podobno brskanju po plasteh, pri katerih površina navadno ne prinaša rezultatov, saj je treba kopati globlje, kamor so skrite v določenem prostoru in času, kakor pravi umetnica sama. Arhitekturna risalna miza, ki je prekrita z zemljo, mahovi, kamninami, peskom, travo, glino ipd. ne daje obiskovalcu le ustvarjalne svobode, temveč tudi raziskovalno. Svoj raziskovalni zemljevidobiskovalec zabeleži s pomočjo live stream kamere, ki jo uporablja prav tako svobodno. Brskanje po risalni mizi zagotavlja zanimiva odkritja, predvsem če jih obiskovalec sam pospremi s svojimi mislimi, kontemplacijo. Lepote so skrite v majhnih drobcih, ne le življenja, temveč tudi v naravi sami, na kar opozarja avtorica in nas tako skozi popolnoma sodoben pristop popelje do univerzalnih misli.

Dela Djordja Stanojevića so postavljena v dialog z elementi narave. Išče kontemplativno, vsebina pa se močno oprijema metafizičnih idej in filozofskih konceptov, ki jih posreduje v obliki klasičnega, a sodobnega slikarskega pristopa ter instalacij. Dela se spogledujejo tudi z eksistencialnimi vprašanji, saj je, kot meni sam, umetnost tista, ki želi odgovoriti na nekatera ključna, če ne celo večna vprašanja. Sam se velikokrat naslanja na nemškega umetnika A. Reinhardta, s katerim se strinja, in sicer da je v človeku vedno nekaj kaotičnega, kar se mora izraziti skozi materialno. Materialnost v tem primeru predstavlja umetnost sama, ki preko svoje forme odraža različne odnose. Ti se vzpostavljajo tudi preko procesa, ki je zagotovo vodilni moment v umetnikovem ustvarjanju, saj umetnost zanj ni bila nikoli cilj, pač pa sredstvo za izražanje življenja, od koder prihaja tudi estetika sama. Del tega procesa so tudi antiklasični prijemi, kot je na primer izpostavljanje umetnin vremenskim razmeram, ki na delo vplivajo po svoje in na kar človek nima vpliva. Ključni element je zemlja, ki se pojavi še kot slikarski material. Umetnik razmišlja, da so ravno naravni materiali tisti, ki nosijo karakteristiko nekega prostora. Umetnik je pri tem kot dirigent, ki vse elemente postavi v določeno sozvočje, forma pa, ki pri tem nastane, je posledica ali bolje rečeno, izraz življenja udejanjenega skozi dotični material. Ergonomija zemlje je naslov, ki govori ravno o interakciji vsega nastalega. Omenjeno lahko pospremimo z mislijo E. Muncha, ki je dejal, da narava absolutno ni samo to, kar je vidno očesu, temveč vsebuje podobe duše. In kakor je Djordje Stanojević prepričan, da človeka izoblikuje njegovo okolje, v katerem je zorel, in je umetnost tista, skozi prizmo katere umetnik prelevi podobe svoje duše, nabor katerih mu je ponudilo življenje. Slogovni izraz avtorja je abstrakten ter izčiščen detajlov, slikarske ploskve so velike. Celota kot takšna vpliva na gledalca enako kontemplativno kot bi morebiti podoba klasičnega pejsaža, le forma je koncipirana drugače. Barve so značilno zemeljske, ki pa jih v delih mestoma dopolnjujejo močno tople, kot je na primer rumena, ki se definira skozi podobo madežev. Umetnik kolažira reminiscence velikih umetnikov, kot so Beuyus, Kandinsky, Klein ipd. in jih oblikuje v povsem samoniklo estetsko podobo. Forma na slikah je zajeta simbolično, velikokrat se pogled srečuje s horizontom, podobo semen, zemlje … Likovna dela Djordja Stanojevića dihajo, a niso samo izraz življenja, temveč so živa, kar je tudi ena ključnih vsebinskih zamisli umetnika.

Petra Čeh 

1] T. S. Eliot, The Hollow Men