Z golim očesom / With the Naked Eye

»Don’t be surprised when you come inside.«

razstava

Vitjan Črešnar Štaus

10. - 21. 11. 2024

Galerija Media Nox, Maribor

Kuratorka: Kristina Prah

Kenneth Clark v svoji vplivni študiji The nude: a study of ideal art definira razkorak med upodobitvijo golega telesa – oropanega oblačil in podvrženega sramu – in aktom, ki kljub goloti ne nosi nobenega neprijetnega prizvoka – ne v razumevanju upodobljenega ne opazovalca – in je eden ključnih motivov v zgodovini likovne umetnosti. Zahvaljujoč specifični evoluciji in transformaciji ne toliko upodabljanja kot pogleda samega se zdi, da lahko na delih Vitjana Črešnarja Štausa srečamo oboje – akt in golo moško telo, skozi katera umetnik ne samo razvija Clarkovo misel, ampak tudi preizprašuje kronično boleča vprašanja današnjega časa.

Prva samostojna predstavitev mladega umetnika v Galeriji Media Nox postavlja na ogled cikel slikarskih del z naslovom Ranljivost (2023– ). V njem avtor raziskuje misel, da biti brez obleke ne pomeni biti gol. Tudi golote ne določa (ne)prostovoljnost odvreči oblačila. Ranljivost golote vidi v izpostavljenosti opazovalcu, v neizprosnosti njegovega očesa, v neizogibnosti premoči, ki je z odločitvijo zaupanja predana gledalcu. Paradoks golega očesa iz naslova razstave tako ni niti v golem telesu ne v pogledu samem, marveč v kompleksnosti človeške Biti, v njegovi potrebi po povezanosti in iskanju stika z drugim ter s tem povezanega tveganja.

Vitjanovo delovanje je pris(o)tno v različnih dimenzijah ustvarjanja, tako v digitalnem kot v analognem izrazu, v slednjem, ki ga predstavlja tudi na pričujoči razstavi, pa praviloma posega po klasičnih nosilcih – večinoma papirju, tudi platnu, lesu in geotekstilu. Tudi ohranja klasične dimenzije slik, na katerih se redno poslužuje mešanih tehnik. Uporaba akrila, voščenk, barvic, oglja in drugih avtorju omogoča postopno gradnjo in hkratno lomljenje prizorišča in figur v odločnih potezah, redno mehčanih v sproščenih drippingih in dopustitvi nenadzorovanih, teku solz podobnih prelivov barve. Figuralne podobe, ki prepoznavno izstopajo iz slik, so večdimenzionalne in kompaktne, a hkrati fragmentirane v zglednem kubističnem principu. Ključen in osrednji motiv ciklusa Ranljivost je gola podoba moškega telesa ali teles, bodisi stoječih v predklonu bodisi sedečih ali pa pokrčenih nog ležečih na hrbtu – dinamični položaji, ki nakazujejo slačenje figure, ki svoje spodnjice izpodriva že s stegen, kolen ali z gležnjev. Pri tem je spolovilo postavnih in krepkih mladih moških vedno neposredno izpostavljeno in razgaljeno pogledu opazovalca. Ta je še poudarjen v ponavljajočem se in vseprisotnem grafičnem prikazu oči, nedvoumnem simbolu neizbežnih: opazovanja, nadzora in sodbe. Ponekod je pogled še invazivneje izpostavljen s pozicioniranjem očesa prav nad genitalno področje, kar nakazuje na bolečo realnost sodobnega vsakdanjika in prihodnosti, da še najbolj intimni deli telesa – predvsem pa intimne izbire posameznika – ne morejo ostati popolnoma osebna stvar, podvrženi so nenehnemu prežanju pogledov, ki ga spremlja tveganje obsodbe in zavrnitve.

Posebej intrigantna je barvna paleta, ki črpa osnovni navdih gotovo iz kubistične, a se na nanjo – hkrati z vehementnostjo gest, namernim popačenjem figure, v detajlih neverjetno dovršeno realistično izdelane, po drugi strani pa v spontanem zasledovanju osebnega likovnega izraza – naseljujejo tudi jasni vplivi street-arta, intenzivna surovost postekspresionizma, mestoma pa celo ljubka minucioznost hiperrealizma. Kontrast med izbiro nerealnih barv z realistično okoli spolovil subtilno privablja pozornost nanje, na njihovo moč, spolno identiteto in potencialni sram, obenem pa je preobličenje obrazov v maske cikcakastih in nepovezanih linij opomnik na strto identiteto – takšno, ki je ujeta med nasprotujoči si silnici, ki zrcalita morda notranji konflikt in družbene pritiske.

Dela so gosto prepredena s tekstualnimi zapisi, na eni strani fragmenti intimnih pogovorov z digitalnih omrežij, ki jih prepoznamo v shematičnem podajanju in slengovski izbiri besed, po drugi strani pa se pojavljajo tudi ustaljene (govorjene) fraze in mašila, ki nosijo moč retoričnih vprašanj. Zapisi kot vizualni elementi drobijo kompozicijo celote, v vsebinskem smislu pa dopolnjujejo razumevanje celotnega cikla v iskanju povezanosti, v tveganju odprtosti in iluziji bližine, ki se poraja v površinskosti odnosov tako na spletu kot v živo.

Avtor za svojo osebno izpoved upodablja tako njemu lastne, individualne simbole, kot tudi obče znane, spretno eklektično vpeljane v kompozicije in pripovedi njegovih del. Krona, oči in maske v ekspresivni barvni direktnosti vizualnega jezika jasno nakazujejo navdih pri Jeanu-Michelu Basquiatu (1960–1988), v neomahljivi preprostosti figur, v uporabi referenc iz pop-kulture, pa tudi v tematskem osrediščenju na problematiko spolne in osebne identitete Vitjanova dela prikličejo v spomin slog Keitha Haringa (1958-1990), v poudarjanju ranljivosti in hkratnem izzivu gledalca, da se sooči z lastnimi neprijetnimi resnicami, pa na delih iz cikla Ranljivost zaslutimo tudi skladnost z ustvarjanjem Davida Wojnarowicza (1954–1992).

Kar lahko vidimo z golim očesom je vedno stvar individualne resnice, tveganje odprtosti v figurativnem procesu slačenja pa v današnjem svetu morebiti edina možnost za potešitev potrebe po sprejemanju – tako drugih kot lastnem. Vendar dejanje slačenja – tako imanentno naglašeno v delih Vitjana Črešnarja Štausa – ne nakazuje odkrivanje zgolj fizičnega telesa. Celo bolj gre morda za metaforično odstranjevanje plasti sebe, psiholoških in emocionalnih obremenitev, opuščanja strahu in krepitev lastnega samozaupanja. A sprejemanje lastnega pogleda golega očesa – tudi morda na golo telo – je prav tako proces, ki se ponavadi začne – s sramom. Ranljivost pa je moč, da s sebe ne glede na sodbo drugih, skozi tok življenja lupimo svoje predsodke in si prihajamo vedno bolj nasproti. Kuratorka: Kristina Prah

Vitjan Črešnar Štaus (1998, Maribor) je srednješolsko izobrazbo pridobil na Srednji šoli za Oblikovanje Maribor – smer Tehnik oblikovanja. Dodiplomski študij je zaključil na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani – smer Likovna pedagogika iz področja likovne teorije pri prof. Juriju Selanu. Trenutno je vpisan v podiplomski študij na UL Pedagoški fakulteti – smer Poučevanje; Likovna pedagogika. Tekom študija se ukvarja z ilustracijo in grafičnim oblikovanjem. Ustvarjal je digitalne grafike za spletne objave v sodelovanju s Študentsko organizacijo UL Fakulteto za Socialno delo (2019) ter Študentski svet UL Pedagoške fakultete (2020–2023). Leta 2022 je pričel z delom demonstratorja v Galeriji UL PeF. Ob študiju je prav tako sodeloval s Slaščičarno Ilich (2019–2020), pri projektu Ilustracije slovenske sodobne proze (2020), Pravljičnih 7 (2021–2023), pri dogodku v sodelovanju z Mladimi zmaji (2022) in pri oglasu z Gostilno Vida (2023). Izstopajoči so njegovi cikli del Stičišče (2022–2023) in Ranljivost (2023– ). Do sedaj je sodeloval na več skupinskih razstavah in imel eno samostojno razstavo v Knjižnici UL PeF (2021).

Razstavni katalog