INTUS

razstava

Zala Klančnik

12. 7. - 7. 9. 2023

Galerija Media Nox, Maribor

Kuratorka: Sara Nuša Golob Grabner

Razstava Intus (lat. Znotraj) združuje pet konceptualnih video projektov v katerih umetnica tematizira umeščenost telesa v virtualnem svetu in digitalizacijo telesa. Naslovni projekt Intus je nastal prek raziskovanja teles kot objekta nadzora in moči v biopolitičnem času. Policijski in vojaški nadzor ter razmah medicinskih tehnologij predstavljajo nasilje nad človeško intimo. Medtem ko je telo lahko popolnoma kontrolirano prek zunanjih dejavnikov in predmet gospodarjenja, se tudi sami odtujujemo od lastnih in drugih teles. Umetnica s pomočjo endoskopske kamere dela korake k ponovnem odkrivanju intime, a obenem aludira na vstop tujka v najobčutljivejše človeške dele. Stik označevalca (telesa) in označenega (intime, čutnosti) sta realizirana z abstraktnimi podobami notranjih površin organov, ki prek rekonstruiranih oblik ustvarjajo pokrajine fiktivnega, nedoseženega in prepredenega s skrivnostnostjo. Direkten pristop vstopa v fizično in ogleda notranjosti človeka, se prelevi v prepogosto pozabljeno mističnost telesa in sporoča, da sta racionalnost in zaupanje videnemu nepristna v luči pozabe na nedotakljive dimenzije psihobiološke enote človeka, ki ni namenjena zunanji kontroli in enoznačnemu dojemanju.

Koncept Intusa se ožje fokusira in obenem tematsko razširi v kreativnem polju projekta Mat(r)nica, kjer umetnica prevprašuje seksualnost in erotizem skozi digitalizacijo ženskega telesa in s poskusom njegovega utelešenja v virtualnem prostoru. Debata o meji med pornografijo in umetnosti traja že desetletja in na delih ugotavlja, da je pornografija izolirana od širše domene kulturne reprezentacije in definirana s tem kar v relaciji z ostalo umetnostjo ni, namesto tega kar je.[1] V primerjavi z visoko umetnostjo naj bi zasedala mesto opozicije umetnosti, ki stremi k najvišjim družbenim vrednotam, a vsako leto smo priča bližjemu stiku pornografije in umetnosti tako v popularni kot umetniški produkciji. Meja med popularnim in umetniškim, visokim in nižjim, je zanemarljiva v času postmodernizma, ko tudi vizualna intertekstualnost ponuja osvobojenost od umikanja tematikam, ki so vredne naslavljanja, s tem pa vodi v novo vrsto liberacije telesa in izraznosti. Zala Klančnik svoj projekt prične s t. i. pornografskim filmom, posnetim z endoskopsko kamero, tokrat usmerjeno v ženske reproduktivne organe. Posnetki se prelevijo v valujoče površine, spominjajoč na tkanino, in dokumentirajo izmenjavo v smeri ideje telesa kot površine skozi katero pronicajo intenzivnosti. Postavlja se vprašanje, definicije seksualiziranja ženske: je podoba reproduktivnih organov sama po sebi pornografska in izkoriščena, ali smo jo sposobni videti kot prostor seksualnosti in erotike brez predsodkov, ko smo soočeni z njeno anatomsko podobo? Prav tako se oblikuje redefinicija pornografije, ki vstopa v novo smer razslojene in neobremenjene opredelitve.

Histeroskop nadaljuje idejo stika med pornografijo, umetnostjo in anatomijo in se dotika tematik erotike, reprezentacije ter rematerializacije. Umetniško delo, oblikovano kot steber iz prosojnega papirja, prikazuje endoskopske posnetke notranjosti maternice med menstrualnim ciklom. V času korone, ko so se človeški stiki in komunikacija strnili na virtualni prostor, je umetnica prevpraševala odnose med vzpostavljanjem in dojemanjem sebstva, umetniškim procesom in reduciranjem človeštva na ekrane. Skozi svoj postopek izpostavlja transparentnost telesa, ki se veča skozi medicinske inovacije, s tem pa povzroča izgubo zasebnosti telesa v njegovih najbolj ranljivih in osebnih trenutkih. Endoskopski posnetek deluje kot zavesa, ki odkriva ali zakriva pogled v telo ali iz njega, v svet ali izven sveta. Vprašanje ni več kaj je za zaveso, pač pa zavesa sama. Krožen objekt, ki je delno transparenten, spojen in prostorski, omogoča, da pogled uporabi mehanizem, ki zastira odprto. Notranjost in zunanjost tako postaneta sama pregrada, ki ju ločuje in obenem spaja. Menstrualna kri, odpadna snov in dokaz plodnosti ženskega telesa s svojo simbolno vsebino seva iz rdečega luknje na sredini kroga.

2x SECRET je projekt digitalizacije Butoh plesnega nastopa. Butoh je slog plesa, ki se je razvil leta 1959 na Japonskem kot reakcija proti japonski plesni sceni, ki je prioritizirala imitiranje Zahoda. Umetniška zvrst v osnovi zavrača fiksnost in opredeljuje stisko. Prepoznavna je po groteskni vizualizaciji, uprizarjanju tabu tem in ekstremnih ali absurdnih gibih, ki stremijo k uprizarjanju grobih telesnih gest in neotesanosti, ki sta neposreden napad na prefinjenost in zadržanost –dve visoko cenjeni lastnosti japonske kulture. Sam Butoh je neopredeljiv in fluiden ter zavrača stroge definicije. Prek umetničine digitalizacije prestopi meje svoje dobe in se realizira kot digitalna informacija, v svoji ekstravagantnosti reduciran na svoje temeljne vrednote sporočilnosti, ki pridejo do posebnega poudarka skozi črno-belo estetiko večno premikajočih se pikslov, namigujoč na pretok energije brez mej časa, prostora, kulture ali vsakršne stroge umestitve. Dvakrat udejanjena skrivnostnost plesne prakse z digitalizacijo doseže nov nivo nesmrtnosti lastne ekspresije in pridobiva nove razsežnosti zavračanja stabilnosti.

Ob.red prikaže zadnji stadij telesa – smrt, telo se premika skozi izžarevajočo črnino se podvojuje in skozi ekspresivne gibe pomika k tlom. Ob koncu črnina nadvlada in telo ostane skrčeno na tleh. Video pospremi citat iz filozofskega eseja Mrtvo telo avtorja Jeana-Luca Nancyja »Mrtvo-telo: masa težine, masa neke odložene, opuščene, inhibirane, inertne težine – in-ars, brez umetnosti, brez veščine, brez procedure; telo brez kapacitete, brez potenciala, telo, ki ni več ničesar sposobno, celo biti telo ne, kar po eni strani zaenkrat še vedno je in kar se po drugi strani že začenja razdirati, razkrajati, razpadati: telo, ki se razgalja in razločuje samo od sebe.« Umetnica prikazuje opisan proces opuščanja in dekonstruiranja telesa, ki se loči od samega sebe in postane nedefinirano s prej pripisanimi lastnostmi in specifikami. Mrtvo telo postane obred z odnosom živih do njega, kot obred postane tudi samo umiranje, vedno potekajoč proces, ki je vseskozi prisoten, a ozaveščen le na določenih točkah življenja. Črno bela vizualizacija obreda časa, ko je dogajanje zaradi teže (in nerazumljivosti metafizičnega stanja, ki spremlja razpad) jasno nakazuje tudi stanje nereda oz. človeka, ki je ob red. Nemoč nad smrtjo in umiranjem je večna in kaotična, kljub poskusom, da bi jo ceremonializirali in s tem osmislili. Sara Nuša Golob Grabner

Biografija:

Zala Klančnik (1995, Slovenj Gradec) je interdisciplinarna umetnica. Študirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, smer: Slikarstvo; Video in novi mediji, trenutno pa zaključuje študij na Akademiji za vizualne umetnosti – AVA. V svoji umetniški praksi raziskuje dimenzije telesnosti, možnosti utelešenja znotraj virtualnega in realnega prostora. Poslužuje se videa, instalacije, risbe, performansa, fotografije, slike in računalniške 2D in 3D grafike. Ukvarja se predvsem s tematikami sodobnega telesa skozi procese utelešenja, raztelešenja, dematerializacije, rematerializacije in bivanja v svetu digitalne ter analogne tehnologije. Svojo inspiracijo pogosto jemlje iz mitoloških, filozofskih in feministično obarvanih teoretičnih tekstov ter iz aktualnega dogajanja v svetu na področju znanosti, tehnologije in umetnosti. Sodelovala je pri projektih v nekdanji Avtonomni Tovarni Rog, pri Rdečih zorah, Svetlobni gverili in na Radiu Študent. Razstavlja na 5. trienalu mladih umetnic in umetnikov Premiera 2022 v Centru Sodobnih Umetnosti Celje ter skupinski razstavi pri Galeriji Alkatraz.

Katalog