Prešernov dan 2016 smo v Galeriji Media Nox prvikrat obeležili s kulturno proslavo z naslovom IN MEMORIAM: KULTURA. S pomenljivim naslovom nismo želeli povedati, da je kultura (umetnost) mrtva, temveč smo želeli opozoriti, da so časi zanjo težji in se vprašati, kakšno prihodnost si predstavljamo, v kolikor bi o njej morali govoriti le v pretekliku.
Osrednji predmet dogodka je bil Hranilnik avtorja Jožeta Šubica, s katerim bomo zbirali prostovoljne prispevke obiskovalcev za dober namen. Ob koncu leta bomo namreč zbrani denar darovali izbranemu mlademu lokalnemu umetniku.
Njegova oblika spominja na kos torte. Le-ta simbolizira, da moramo umetnost (kulturo) razumeti kot sladico – v družbi kot dodano vrednost. Glede na trenutno družbeno stanje pa ta sladica bolj spominja na 'najmanjši kos pogače'.
V nadaljevanju je sledilo omizje, katerega častni gost je bil lanskoletni Prešernov nagrajenec pesnik ANDREJ BRVAR. Ostali sogovorniki so bili akad. kiparka METKA KAVČIČ,
akad. slikar JOŽE ŠUBIC, mag. filozofije, umetnica, piska in kuratorka PETRA KAPŠ,
mag. MAJA PEGAN, vodja projektov pri Društvu Hiša!, BARBI SEME, članica Društva Rezidenca Maistrova ter pesnica in prevajalka KRISTINA KOČAN.
Skupaj z njimi smo izpostavili trenutne slabosti, nekdanja pričakovanja in naša upanja za bolj kulturno prijazni Maribor.
V pogovoru smo se dotaknili problematike samozaposlenih v kulturi in videli razpon osebnih izkušenj v tem delu. Prav tako je bilo opaziti razhajanja v mnenju o vlogi samozaposlenih med tistimi, ki ta status imajo in onimi, ki ga nimajo. Kaj je umetniška svoboda in kako umetnik deluje, v kolikor je vpet v javno službeno okolje … Skušali smo ugotoviti, ali je Maribor umetnikom prijazno mesto in jim nudi primeren prostor za ustvarjanje ali ne, čemur so zbrani dodali, da je mesto s svojim utripom zagotovo drugačno od drugih, še najbolj od Ljubljane, vendar umetnikom ponuja drugačne alternative možnosti in drugačen ambient, ki pa ni nujno samo destruktiven, kljub temu, da je včasih bolj pesimističen.
Dotaknili smo se tudi problematike medijske podpore kulture v primerjavi z drugimi področji ter seveda izpostavili problem financiranja ter birokratiziranja razpisov in podobno.
Šlo je za dialog generacij pa tudi različnih umetniških zvrsti, saj tudi slednje v Sloveniji nimajo enake pozicije; prav zares je likovno področje včasih bolj odrinjeno na rob kakor druge, so opozorili zbrani likovni umetniki. Avtorji so pozvali k aktivnemu povezovanju med umetniki in kulturniki, k sodelovanju ter več kot potrebnem dialogu zavoljo refleksije same.
Galerija fotografij / Janez Klenovšek / 8. 2. 2016
Tonja Jelen, Ko zaboli umetnost
"Umetnost je sama po sebi razsežnost. V najglobljem in najbolj patetičnem smislu. V prvem pridevniku za tiste, ki jih presune, ki jih navduši ali razburi. V drugem za tiste, ki jim je odvečna. Nepotrebna. A ti ne vedo, da je v osnovi tudi stol, na katerem zdolgočaseno sedijo in bentijo čez umetnike, češ da itak nič ne počnejo, umetniški izdelek, ki je v času hiperprodukcije postal hitro nadomesten izdelek. In da je kulturni praznik, na katerega dan so lahko po mili volji doma, umetniki – tako prekerci kot zaposleni pa v inštitucijah tega dne delajo, povezan z našim največjim pesnikom. In ko vsi kričijo, da je PP skakalec – navsezadnje sta s tema inicialkama dva – zmagal, ne znajo povedati, kdo je glasbenik, ki je bil sprejet v dunajsko filharmonijo, če se obrnem na intervju in izjavo dirigentke Žive Ploj Peršuh. In kdo je denimo lanski Jenkov nagrajenec. In ko ali občina ali država delita denar za knjižne programe, je umetnikom in njihovim prijavljenim projektom namenjeno bore malo denarja. Vsako podjetje, ki kolikor kaj velja, bo sponzoriralo športnike. Bo umetnike? Umetniške projekte? Mogoče, a le, če bo podpiralo ali ideje politične stranke ali ostalo v ozkih okovih slovenske strukture kulture 19. stoletja. Biti dober državljan ni nujno biti dober umetnik.
Premalo zavedanja pa prinese meje, žice, torej strah, ki hromi, ki lomi duha in željo po svobodi. Živimo v času, ko lahko zažigajo knjige, prepovejo predstave, črtajo pesmi, ki naj v določeno okolje ne bi pristajale in s tem v posamezniku, družbeni sferi, postavljajo meje v glavi, meje, ki nas režejo in strižejo. Tako ne gre zgolj za finančno podpiranje umetnosti. Gre za odnos do umetnosti. Vzpodbude. Moralne. Do tega, da postane to zavest, da je to delo. Trud. Razmislek. Plod večletnega dela, piljenja, gnetenja posameznika, da lahko doseže vrh Parnasa oziroma vrh umetniške veljave ne glede na vrsto-vejo umetnosti.
A umetnost, tvorjena z duhom, zavestjo in gonom po osvoboditvi ni samo presežek avtorja samega, temveč darilo mnogim. Zdaj in kasneje. Podajanje znanja in umetnosti, so privilegij. Naš. A kaj, ko ga čedalje manj cenimo. Čas Žige Zoisa in Janeza Vajkarda Valvasorja je odšel. Postali smo otopeli ne samo do umetnosti, temveč do prvinskosti in se vrgli v kopičenje materialnih stvari. Ko ogled predstave pomeni obisk stand up komedije po nakupih v velikem trgovskem centru. Ko knjiga postane odvečen člen in nima več duha, ker je baje tako nepotrebna. O tem pričajo raziskave, da bere vedno manj ljudi, a ena izmed formul pravi, da ima vsak narod točen odstotek bralcev. A vseeno je stanje v državi zaskrbljujoče. Kljub visoki stopnji izobrazbe je vedno večji pritisk enoumja. Vedno manj ostre kritičnosti. Vedno večje banalnosti. Pač kruha in iger. A to je zadušujoče in hkrati zastrašujoče. Postati enak, univerzalen, povprečen. Ena sama slovenska savna, Rudija Šelige. Ali ena sama globalizacija duha, ki ne sili več v svetovljanstvo, temveč v geslo »biti dober potrošnik«. Ko se nimamo za nič več boriti, če se obregnem na Kierkegaarda, ni več smisla nikjer. Imamo državo, uraden jezik. Sedaj je pomembno le še ugodje. Stanje hedonizma, ki nas potegne v stagnacijo. Ko tudi eros in tanatos odpovesta. In s tem se odpovemo še umetnosti.
Zato je klik, krik po bolj kritičnem nujen. Kajti umetnost ni kar tako. Nekaj zamahov rok, barve, bokov, loma glasu. Umetnost niso polni šotori ob nedeljah popoldne. Ob pečeni svinjski glavi. Vseobsegajoča umetnost je organska tvorba, živost, ki naj bi bila sprejeta. Lahko preživi, lahko ugasne. Takrat ugasnemo mi, ideje, s katerimi so naši predniki-entuziasti tihotapili knjige, prirejali tabore, čitalnice.
In s tem povezano je tudi banalno življenje umetnika, ki je v času antike, renesanse bil spoštovan. In so mu pomagali. V času nastajanja, procesa, je v razkoraku s tem, kako tisti, ki ustvarja, lahko dela in seveda živi. Umetnost kot nekaj najvišjega, a na drugi strani trpko vprašanje – življenje avtorja. S tem je povezana rutina njegovega vsakdana, kar pomeni imeti svoje stanovanje, ki naj bi bil dom, hrana, zdravstveno zavarovanje in možnost po dodatnem in nenehnem izpolnjevanju. Po sredstvih, ki lahko zagotovijo, da nekdo dela. In kaj ustvari. Eno brez drugega ne gre. Če si umetnik na svobodi, še toliko težje. Ali kot je o tem pisal tudi Arjan Pregl v petkovi kolumni. Da, biti umetnik, slovenski, od katerih jih tretjina živi pod pragom revščine, je težko.
Zato je nahraniti umetnika nujno. Ne v smislu pitanja kokoši, ki postaja toga in razvajena, pač pa v smislu orla, ki se mu daje krila, ki vzleti in je v delu suveren in individuum."
Tonja Jelen je napisano družbeno kritično besedilo zapisala posebej za dogodek In memoriam: kultura
Za glasbo so skrbeli člani društva GLAS PODZEMLJA: Matic Jereb - vokal, Filip Vadnu - kitara, Andrej Korelič - tehnika.
Dnevnik, RTV Slovenija, direktni vklop
Source: http://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174387216
Maša Kolenko, Kruh, voda in umetnost
Ameriški psiholog Abraham Maslow je umetnost uvrstil na predzadnjo mesto od sedmih človekovih potreb – kot višjo potrebo, torej potrebo po osnovni rasti. Galerija Media Nox si je upravičeno drznila storiti nasprotno: postavila jo je kot človekovo primarno fiziološko potrebo – kot potrebo po hrani, spancu, gibanju in podobno.
Ponedeljek, državni kulturni praznik, Prešernov dan, je tako minil v znamenju potrebe po ne nujno najvišjem, ampak najbolj esencialnem in spremljajočem v življenju vsakega posameznika: po umetnosti kot sladici, ki sledi po glavni jedi.
Hranilnik akademskega slikarja Jožeta Šubica v obliki kosa torte je tako, po njegovih besedah, tisto, kar sicer sledi zadnje, a je najslajše.
Umetnost je tisto v človekovem življenju, kar lahko šteje najmanj oziroma je aktualno takrat, ko se človeku z(a)ljubi, da bi vase vnesel kaj več od vaške veselice s špricarji in lokalne predstave s poceni humorjem. Pa tudi takrat se zdi, da je umetnost dojemljiva zgolj platonsko. Viden je večinoma končni produkt – trud, nenehno učenje, znanje, konstantno gibanje, oblikovanje, brušenje, gnetenje in ustvarjanje dolgo v noč ali zgodnje jutro pa velikokrat manj.
A zadeva niti ni toliko enostranska. Predvsem pisateljem, pesnikom in slikarjem se že od začetka njihovega ustvarjanja pripisuje trpljenje, žalost, nemoč in predvsem romantičnost, ki izhaja iz njihovih nerealnih predstav ali želj v življenju. Po domače, da lebdijo nekje visoko nad oblaki. Res je, da so, kot je povedala urednica AirBeletrine Manca G. Renko, umetniki senzibilnejši in da jih okolje tako veliko bolj zaznamuje, kar posledično vpliva na njihovo ustvarjanje. Senzibilnost je prej lahko prednost, kakor ovira.
Problem nastane, ko umetnik svoje umetnine ne zna p(r)odati naprej ali pogledati nekoliko širše. Ker umetnost je namenjena od ljudi za ljudi. Za danes in jutri. Za spremembe in nova prepričanja. Za razmišljanja. Za obstoj človeka.
France Prešeren, sicer pravnik, ni znal izkoristiti svojega poklica in se je raje posvetil pisanju – ob vinu in z nekaj figami v hlačah. Nikola Tesla je napram Thomasu Alva Edisonu bil tiste vrste človek, ki je sicer bil izjemno nadarjen in sposoben, a predvsem pripravljen pomagati ljudem z električno napeljavo, brez da bi tudi sam prosperiral. Edison je bil podjetnik, ki ni toliko izumljal, kolikor je vedel, kako svoje inovacije dobro predstaviti in prodati.
Umetnik mora - zraven talenta, ki je nujen - imeti tudi podjetniške sposobnosti. In prav v slednjem je Andrej Brvar, lanskoletni Prešernov nagrajenec in gost v Galeriji, videl pomanjkljivost današnjih umetnikov. Tako lahko preživita umetnik sam in njegova umetnina.
Prav tako je nevarno zaspati na trenutnih lovorikah in se osredotočiti le na lokalno delovanje. Za uspeh je nujno pogledati širše. Izven Maribora, izven Slovenije, tudi v Evropo. A za to so ključnega pomena trud, čas, talent in povezovanje umetnikov med sabo. Sodelovanje.
Lahko je gledati le sam nase in na svoje delo ter s prstom kazati na druge, kaj so ali niso dosegli. A karkoli več človek doseže, za to priča nenehno praskanje naprej. Ni lahko, je pa mogoče.
In če kos torte nekaterim ne predstavlja samo dodatka h glavni jedi, je torej za nekatere to način življenja. Nekaj, kar bogati ne le jed, ampak tudi človeka samega in njegovo okolje. Nekaj, kar rade volje včasih postavi tudi pred glavno jed. Ker je sladko in dobro. In tudi zato, ker je potem manj prostora za glavno jed.
Source: http://www.novimaribor.com/kolenko-maa/2016/2/13/kruh-voda-in-umetnost
Tele M, oddaja o kulturi (20.12 - 28.10)
Source: http://4d.rtvslo.si/arhiv/tele-m/174388106
Tele M (17.00 - 20.04)
Source: http://4d.rtvslo.si/arhiv/tele-m/174387393
Napovednik / rtvslo.si / 3. 2. 2016
Source: http://www.rtvslo.si/moja-generacija/drzavna-proslava-ni-edino-slavje-ob-kulturnem-prazniku/385000
Jože Šubic, Hranilnik, 2015, keramika
Forma hranilnika spominja na kos torte. Le-ta predpostavlja, da moramo umetnost (kulturo) razumeti kot sladico – v družbi kot dodano vrednost. Glede na trenutno družbeno stanje, ta sladica bolj spominja na 'najmanjši kos pogače', ki ga je kultura deležna s strani države. Ker je prav tako v tem trenutku marsikateri umetnik v nezavidljivem položaju, brez zagotovljene prihodnosti, bi želeli v Galeriji Media Nox pomagati. Denar, zbran s pomočjo Vašega prostovoljnega prispevka, bo ob koncu leta kot simbolna štipendija podarjen mlademu lokalnemu umetniku.
Zato ima Hranilnik pomembno simbolno konotacijo pa tudi pozitivno sporočilnost: Umetnost je čudovita.
