Morda mlade mariborske umetnice res ne poznate osebno, saj se javnosti ne želi izpostavljati drugače kot z umetniškim imenom, ki si ga je nadela nekaj let nazaj: ART ILICH. Ker se tudi na otvoritvi ni razkrila javnosti, smo z njo pripravili krajši intervju.
Njeno razstavo V deželi nočnih mor in uspavank si lahko do 9. 3. ogledate v Galeriji Media Nox, več pa najdete na tej povezavi: http://www.medianox.org/razstave/#/art-ilich/
P.S.: Njene digitalne ilustracije so tudi na prodaj. Po res ugodnih cenah. Lokalnih cenah. Recimo za dan žena so več kot primerne! Za več info poklikajte na: http://artilich.wixsite.com/website, Instagram: @art.ilich (www.instagram.com/art.ilich)
Zakaj anonimnost?
»Bom na kratko odgovorila. ;) Hec. No, za začetek že opozorilo, da bo tole zelo dolg odgovor, saj je anonimnost pomemben del v mojem delovanju. V globalnem okolju, kjer je poudarek na selfijih in temu, da si viden, marsikdo ne razume tega koncepta. A obstaja več razlogov zakaj anonimnost.
Prvi, za ljudi, ki me poznajo, takšen dokaj očiten razlog je ta, da nisem rada v središču pozornosti. Cenim zasebnost in ločitev zasebne od umetniške entitete, zato se preprosto ne izpostavljam rada v javnosti. Kar seveda ne pomeni, da moja dela niso ekstremno intimna, saj se v le-teh ne bi mogla bolj razkriti. Ampak izražanje skozi vizualno umetnost je zame najbolj naraven način komuniciranja. Tega nikakor ne bi mogla storiti v živo, saj velikokrat ne morem na glas povedati kaj čutim, znam pa to brez problema upodobiti. Malo paradoksno, ampak tako je.
Drugi razlog je, da sem od majhnega vedela, da ne želim biti ena tistih umetnic/umetnikov, pri katerih je njihova »življenjska zgodba«, če lahko tako rečem, pred njihovim delom. Nisem želela biti umetnica, kjer ljudje bolj poudarjajo in kritizirajo osebnost, življenjske »izbire« avtorja/avtorice, ne pa kvaliteto dela. Umetniško delo je tisto kar želim svetu pokazati, ne pa sebe (fizično). Če bi želela storiti slednje, bi postala igralka. Pri tem se vedno spomnim na to, kako se ob gledanju filmov najbolj poistovetim z režiserji in njihovo vlogo – biti za kamero in od tam kontrolirati vse aspekte vezane s filmom. Na enak način jaz to počnem pri ilustriranju, saj režiram delo - delo samo pa je akter (izvajalec) in prenašalec mojih idej ali zgodb, ki so v ospredju moje režije.«
Kje so zametki tvojega ustvarjanja?
»V ranem otroštvu, ko sem odkrila televizijo in risanke kot so Profesor Baltazar, Mali leteći medvjedići, He –Man, Dragon Ball Z (in druge japonske anime filme) je to bilo to. Ampak je toliko drugih stvari, ki so vplivale na začetek mojega ustvarjanja: filmi, kipi, moda, grafika, glasba ... Zanima me cel spekter umetniških področij in mislim, da se to tudi zrcali v ilustracijah.«
Zakaj digitalna ilustracija?
»Ker je sodobnejša, hitrejša, cenejša in bolj praktična oblika od tradicionalne ilustracije. Čeprav se nič ne more primerjati s tem, ko vzameš barvo, jo s čopičem naneseš na podlago (platno, papir, les …) in, ko si na koncu fizično in psihično izčrpan od procesa. V času študija sem se izogibala digitalne ilustracije, ker računalnika nikakor nisem mogla sprejeti kot kreativno orodje. Sklepam, da sem morala priti ven iz 19. stoletja ali iz tistega stoletja, v katerem sem živela ;) in se miselno ter kreativno premakniti v današnji čas in pustiti zastarela prepričanja za seboj. Dobri digitalni ilustratorji so me prepričali v to, da digitalna ilustracija ne rabi nujno izgledati mehanično in računalniško, ampak da se lahko poteze analogne ilustracije pojavijo v digitalnem svetu oziroma, da se lahko kdaj meje med tema dvema totalno zbrišejo.«
Po čem je tvoj slog prepoznaven?
»To bi morali vprašati druge. Mogoče sem sama preblizu, da bi lahko objektivno odgovorila na to vprašanje. Kar sem slišala od ljudi, vedno omenijo, da moja ilustracija zgleda kot, da je naslikana ali narisana v tradicionalnem mediju – da ne zgleda »digitalno« oziroma kot to, kar oni smatrajo, da beseda »digitalno« pomeni. Bi pa sama dodala, da je prepoznaven najprej po spremnih besedah, nato pa po tem, da gre za nedokončano, neizpopolnjeno, nedovršeno, nepopolno vizualno podobo. Značilnosti mojega stila so simboli, številke, besede, ki se v mojih delih enačijo z likovnimi elementi in, ki jih ljudje morajo »dekodirat«. Likovni elementi, podobe, čačke in poteze – nič od tega ne poskušam upodobiti v perfektni obliki. Perfekcionizem je v realnem življenju tako močan del mene, da ga pri ustvarjanju poskušam utišati in pustiti, da proces poteka intuitivno. Pogosto me napake, ki pri tem nastanejo, potisnejo v nepričakovano smer in v nove vizualne rešitve.«
Nočne more in uspavanke, zakaj to dvoje?
»Od nekdaj sem bila »insomniak« – 5 do 6 ur spanja je zame že več kot dovolj. Sem takšna nočna sova, saj v trenutku, ko se zunaj stemni, ratam bolj budna kot podnevi. Takrat vidim bežne osnutke bitij, kompozicij, podob in besed ter začutim potrebo po kreiranju. Začnem risati, ko se drugi odpravljajo v posteljo. Osebno vidim nekaj ekstremno pomirjajočega in romantičnega v tem, da »čečkaš«, ko cel svet spi. Tako da so nočne more in uspavanke odraz tega. To nasprotje predstavlja stalnico v mojem življenju. Enako kot slabo in dobro, žalost in veselje, sovraštvo in ljubezen … You get the point. Te kontrastne silnice so me vedno privlačile in zato se tudi pojavljajo v moji umetnosti.«
Koliko avtobiografska je ta vsebina?
»Ah, preveč. ;) Veliko krat pomislim, da bi morala stvari filtrirati. Ampak pristno izražanje je tako intuitivno in zasidrano znotraj mene, da se mi samokontrola ali cenzura vsebine zdi proti mojim načelom. V delih nočem predstavljati nečesa, kar jaz nisem, s čemer se ne identificiram. Ne morem narisati ene črte, če se me vsebina ne dotakne na čustveni ravni. Včasih pa se pohecam, da če kdo želi vedeti, kaj se dogaja v mojem življenju, naj samo »prečekira« moje ilustracije.«
Najljubši umetnik?
»Ne obstaja. Basquiat pride najbolj blizu temu naslovu, ampak ni moj najljubši umetnik. Če se to vprašanje nanaša le na vizualne umetnike (specifično slikarje in risarje brez tega, da vključujem kiparje / režiserje / modne in grafične oblikovalce / glasbenike ter druge umetniške vizionarje in vizionarke), potem se težko odločim za enega. Znajdem se v obdobjih, ko postanem obsedena z določenim umetnikom, potem pa pridem ven iz te obsesije. To se mi je že zgodilo z umetniki kot so William Turner, Picasso, Rothko, Munch, Jenny Saville in Dali. Še vedno obožujem njihove stvari, a nisem več totalno »zatreskana« v vse njihove stvaritve, če se tako izrazim. Ampak, evo, nekaj takih, ki so poleg zgoraj omenjenega Basquiata vedno v moji top lestvici: Banksy, Schiele in Matisse.«
