Brina Steblovnik je po končani II. gimnaziji v Mariboru nadaljevala šolanje na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, na programu Industrijskega in unikatnega oblikovanja, pod mentorstvom prof. Tanje Pak. Semester v letu 2016/17 je preživela na izmenjavi v Bratislavi (VŠVU, Academy of Fine Arts and Design). Po končani prvi študijski stopnji je za kratko obdobje bila del oblikovalskega oddelka Steklarne Rogaška.
Trenutno živi in ustvarja v Pragi, kjer končuje magistrski študij na UMPRUM, Academy of Arts, Architecture and Design, v studiu Ronyja Plesla, kamor jo je usmerilo zanimanje za oblikovanje in umetniško steklo. Vzporedno deluje tudi na področju produktnega oblikovanja.
www.brinasteblovnik.com
Instagram: @brinasteblovnik
“Umetnost si interpretiram kot človeško kreativno moč razkrivanja notranjih svetov, umišljanja vzporednih političnih in socialnih možnosti, dajanje prostora sublimnim, ontološkim vprašanjem.”
Brina Steblovnik, študentka umetniškega oblikovanja stekla v Pragi
Brina, v času pandemije si bila primorana ostati v Pragi, kjer nadaljuješ s svojim študijem, mejo so ti zaprli pravzaprav pred nosom. S kakšnimi težavami in skrbmi si se soočila v času zdravstvene krize daleč od doma?
V času izbruha pandemije sem se pripravljala na mojo zadnjo obveznost v okviru študija, magistrsko delo. UMPRUM (Akademija za likovno umetnost, arhitekturo in oblikovanje v Pragi) je bila ena prvih institucij, ki je zaprla svoja vrata. Kmalu za njo so se zaprla tudi podjetja, s katerimi v sodelovanju naj bi izvedla kočni projekt. Tako sem v Pragi ostala brez dostopa do delavnic stekla, brez katerih ne morem opravljati svojega dela in s kupom skrbi glede financiranja štirih dodatnih mesecev, v okviru katerih bi morda lahko magistrirala.
Skoraj bolj kot osebna stiska pa me bremeni tudi politična situacija v Sloveniji, ki jo spremljam povsem zaprepadena. Nisem si mislila, da bom nekoč spremljala seje parlamentarnega zbora, ki izgledajo kot nekakšen Big brother resničnostni šov. Spomnim se intervjuja s Slavojem Žižkom iz začetka korona obdobja, ki je v krizi optimistično videl tudi priložnost za pozitivne spremembe, med drugim da bi spregledali, katere so tiste vrednote, ki so zares pomembne - poleg finančnega profita.
Težko je sprejeti nazadnjaškost in kratkovidnost trenutne vlade. Vrednote, ki jih zastopajo (med drugim tudi odrekanje vrednosti kulturi) so zame, kot odprtomiselni predstavnici mlajše generacije, nesprejemljive. Izjemno sem razočarana in jezna nad ukrepi, ki pod krinko »reševanja« krize zaradi pandemije, rušijo številne temelje demokracije.
Kakšen je tvoj delovni dan sedaj v krizi v primerjavi s tistim prej? Ali že razmišljaš, kako bo v prihodnje po krizi, se morda že pripravljaš na nove projekte?
Po mesecu in pol karantene mi je bil ponovno omogočen vstop v šolske delavnice, kjer nadaljujem z delom že od začetka maja. Kljub temu, pa bom morala magistrsko delo izpeljati v prihodnjem letu in študij podaljšati. Ta projekt je zaradi kompleksnosti obstal.
Sicer poskušam potegniti najboljše iz dane situacije in se lotevam odlivanja skupltur za katere sicer ne bi imela časa. Te skulpture so računalniško modelirane, 3d tiskane, nato pa so modeli odliti v tehniki izgubljenega voska z brušenimi detajli. S partnerjem, Simonom Bregarjem, delava tudi na videu, v katerem bom svoje delo in procese oblikovanja stekla predstavila tudi širši javnosti. V času karantene sem idejno zasnovala kup projektov, ki bi delovali v podporo ročni produkciji stekla ter odlivanju stekla po kalupih ter brušenju. Prav znanje teh tehnik je precej ogroženo, saj terjajo ogromno časa (ena moja skulptura terja vsaj mesec in pol dela), denarja in znanja, skulpture pa je težko prodati zaradi visoke cene. Na Češkem se je nekaj tovarn stekla že znašlo v hudih škripcih, v Sloveniji smo priča odpuščanjem v steklarni Rogaška zaradi robotizacije proizvodnje. Podobno se dogaja povsod v industriji stekla kar pa pomeni, da bo znanje ročnega oblikovanja stekla vedno bolj ogroženo. Krizna situacija je potek morda še pospešila, kar me dodatno motivira, da aktivno opozarjam na to problematiko s svojim delom ter poskušam tudi sama pridobiti čim več steklarskega znanja.
“Povsem absurdno se mi zdi, da pri nas sploh ni mogoče dobiti denarnega posojila za študij, štipendija Ministrstva za kulturo se izplačuje za nazaj, šele po opravljenih obveznostih. To pomeni, da si plačljiv študij v tujini lahko privošči le tisti, ki prihaja iz dovolj premožne družine ali sam predhodno privarčuje dovolj denarja (tisoče evrov).”
Ukrepi v kulturi so se že začeli izvajati, so se kakorkoli dotaknili tudi tebe? Se ti zdijo ukrepi primerni ali bi bilo po tvoje bolje kako drugače?
Nimam statusa samozaposlenega v kulturi, sem pa štipendistka Ministrstva za kulturo za študij v tujini. Za podporo sem zelo hvaležna, vendar vidim veliko težav povezanih s sistemom prejemanja te pomoči. V Pragi študiram na mednarodnem programu, moji sošolci prihajajo iz skoraj vseh kontinentov in ob primerjavi njihovih možnosti financiranja študija v tujini se zavedam, kako smo slovenci omejeni. Povsem absurdno se mi zdi, da pri nas sploh ni mogoče dobiti denarnega posojila za študij, štipendija Ministrstva za kulturo se izplačuje za nazaj, šele po opravljenih obveznostih. To pomeni, da si plačljiv študij v tujini lahko privošči le tisti, ki prihaja iz dovolj premožne družine ali sam predhodno privarčuje dovolj denarja (tisoče evrov). V večih državah (na primer Nemčija, Kolumbija ...) obstajajo štipendije, ki jih študent dobi v naprej in jih po zaposlitvi vrača v procentu, sorazmernim z njegovimi sposobnostmi znotraj zaposlitve. Tak način finančne pomoči bi lahko marsikomu omogočil normalno mero finančne varnosti v tujini ali sploh odprl to možnost. Še posebej bi tak sistem pomagal v tej krizni situaciji.
Razmišljaš v smeri, da boš v prihodnosti po študiju zaprosila za status samostojne kulturne delavke
Ureditev, kot jo imamo pri nas s statusom samozaposlenega v kulturi je zame eden od razlogov, da me posebno ne mika vrnitev v Slovenijo in borba z mlini na veter za pravice v okviru statusa, kot so bolnišnični dnevi. Živim z avtoimuno jeterno boleznijo, katere zapleti so nepredvidljivi, ukvarjam se z oblikovanjem/kiparjenjem v steklu, eni najbolj finančno in fizično zahtevnih kreativnih aktivnosti. Ne predstavljam si, kako bi bilo sploh zame možno delati pod pogoji, ki jih narekuje status. Se pravi, lahko samo popolnoma zdrav človek opravlja delo kulturnika. To je problem, ki ga v svoji koži težko spregledam in me bo prisilili da bodisi zapustim Slovenijo ali pa se zaposlim v kakšnem podjetju in postavim lastno kreativno pot na stranski tir. Tako so bile zame ureditve statusa namenjene kulturnikom, že pred korona krizo v Sloveniji precej eksistencialne narave.
Kako bi komentirala kulturo in umetnost v času izolacije? Si sploh lahko predstavljamo, da umetnosti v teh trenutkih ne bi bilo: brez knjig, glasbe, filmov … Pa vendarle je tudi to umetnost, ali splošna javnost vidi v tem kulturni doprinos?
Menim, da se je izkazalo, kako zelo je pomen kulture povsem podcenjen. Predvidevam, da so razlogi v pomanjkanju izobrazbe v povezavi z umetnostjo, predvsem sodobno umetnostno prakso. Všeč so mi pozivi dame Vivienne Westwood k informiranju in izobrazbi, saj verjame, da je to edini način, da premagamo ignoranco – ne le do kulture, tudi do ostalih globalnih težav, s čimer se strinjam. Prav zdaj, ko je naša politika in z njo prebivalstvo razklano skrajno desno in levo, je združevalna funkcija umetnosti lepo vidna. Posameznika iz dveh taborov lahko brez večjih težav skupaj uživata isto serijo, film, predstavo, glasbo, kip, sliko, knjigo in tako naprej. Prav to smo vsi počeli tudi v času karantene. Tkivo, ki nas drži skupaj je tisto, ki ga tvorijo besede in vizualni jezik. Brez njega se še kregati ne bi mogli v parlamentu, pa vendar kultura še ni bila resneje obravnavana (oziroma uslišana) v okviru ukrepov ob koronavirusu. Problem razvrednotenosti kulture je že obstajal, zdaj se samo vidijo posledice.
“Prav zdaj, ko je naša politika in z njo prebivalstvo razklano skrajno desno in levo, je združevalna funkcija umetnosti lepo vidna. Posameznika iz dveh taborov lahko brez večjih težav skupaj uživata isto serijo, film, predstavo, glasbo, kip, sliko, knjigo in tako naprej. Prav to smo vsi počeli tudi v času karantene. “
Praviš, da lahko samo preko medijev spremljaš dogajanje pri nas v Sloveniji, tudi proteste. Bi se jih tudi sama sicer udeležila, če bi se jih lahko? Kako se človek počuti, če zadeve spremlja le na daljavo?
Proteste spremljam v živo preko socialnih medijev. Seveda se jih želim udeležiti in se jih ob vrnitvi tudi bom. Sprva so se mi članki in novice iz Slovenije zdeli surrealistični, težko sem verjela, da je sploh mogoče, da se v letu 2020 ukvarjamo s tako kratkovidnimi rešitvami in nazadnjaškimi prepričanji ter vrednotami, ko bi se morali truditi formirati globalne odgovore na pereča vprašanja prihodnosti našega planeta in sobivanja. To je vzporedno vesolje mojemu in očitno tudi vsem tistim, ki so na ulicah. Jeza se mi v dani situaciji zdi povsem upravičena in pravilno se mi zdi, da jo izrazimo. V Sloveniji se protesti dogajajo mirno, kultivirano in iznajdljivo - sploh v primerjavi z dogajanjem v Ameriki. To, da ljudje izražajo nestrinjanje in jezo je sploh zelo pozitivna stvar, saj pomeni, da si aktivno prizadevajo za drugačno stanje realnosti. Za narod s hlapčevsko zgodovino je to lep korak.
Kako lahko po tvojem mnenju umetnost izboljšuje družbo kot celoto ali posameznike? Umetnost je zrcalo družbe, kakšno podobo ji kaže sedaj?
Umetnost dojemam kot zelo raznolik pojem, zmeraj pa povezan z aktivnim življenjem in človeškostjo. Zelo blizu so mi misli Hanne Arendt, ki jo priporočam v branje ob tej politični situaciji ter odprtim vprašanjem kulture. Njeno oznako »vita aktiva« si interpretiram kot človeško kreativno moč razkrivanja notranjih svetov, umišljanja vzporednih političnih in socialnih možnosti, dajanje prostora sublimnim, ontološkim vprašanjem (našega obstoja in intelekta) in drugim aktivnostim, ki se pojavljajo tudi v okviru umetnosti. To so vprašanja, s katerimi se vsakdo sooča. Umetnost vidim kot način iskanja teh vprašanj in ponujanja odgovorov, ki je v zadovoljstvo tako umetnikom kot gledalcem/uporabnikom.
Kakšen občutek imaš glede prihodnosti umetnikov in kulture v Sloveniji na sploh? Meniš, da bo publika še aktivneje zahajala na kulturne dogodke, ko bo to mogoče? Bo družba solidarnejša do kulturnikov in umetnikov kot je bila pred krizo?
Prepričana sem, da so ljudje žejni kulture v živo in da bodo ob prvi priložnosti koncertne dvorane, morda tudi galerije, ponovno polne. Vsekakor upam, da bodo protesti za kulturo dosegli uvedbo ukrepov, ki bodo ugodno vplivali na razvoj kulture pri nas. Želim si, da ne bi bila pesimistična, vendar menim, da se nobena velika spememba v mišljenju ne zgodi čez noč in da bo za položaj ter vrednost kulture v očeh splošne javnosti treba izborit še mnogo bojev. Rešitev vidim res le v izobrazbi in vzgoji, kjer je umetnost vrednota, ne v nekem nenadnem spoznanju.
“Sprva so se mi članki in novice iz Slovenije zdeli surrealistični, težko sem verjela, da je sploh mogoče, da se v letu 2020 ukvarjamo s tako kratkovidnimi rešitvami in nazadnjaškimi prepričanji ter vrednotami, ko bi se morali truditi formirati globalne odgovore na pereča vprašanja prihodnosti našega planeta in sobivanja.”
Kaj te je v tem času izolacije vseeno navdihovalo, da ne obupaš?
Posebej pozitivno se mi je zdela priložnost se umiriti in si vzeti čas za premislek. Na moje delo je ta kratek premor imel izjemno pozitiven učinek. Situacija z ustavitvijo praktično vsega na globalni ravni se mi je zdela zanimiv poizkus ter priložnost umišljanja drugačnih gospodarskih, političnih in bivanjskih ureditev. Na koncu pa imam občutek, da je bila za Slovenijo in večino sveta ta priložnost vržena stran, oziroma, še huje, izrabljena za osebne dobičke v obliki financ in moči.
Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni najbolj pomagajo?
Predstavljam si, da umetnikom trenutno najbolj pomaga, če ljudje izkažejo podporo na kakršenkoli način so je sposobni. Morda z nakupom umetniških del, donacijami ali s sodelovanjem ter podporo protestov.
Draga Brina, najlepša hvala za tvoje misli, ostani dobro v Pragi!
Intervju je na daljavo potekal 7. junija 2020.
Portretna fotografija: Simon Bregar
Brina Steblovnik, Seti omejene serije karaf in kozarcev z različnimi brušenimi detajli ter ročno odlitimi zamaški, 2019, ročno pihano in brušeno kristalno steklo ter zamaški odliti po kalupu v tehniki izgubljenega voska, cena seta karafe s kozarcem: 150 EUR.
ZA KULTURNICE IN KULTURNIKE, KI POTREBUJETE POMOČ:
https://solidarniskulturo.org/
Na tej strani najdete vse informacije, prijava je enostavna, obravnava hitra,
prejeta sredstva neobdavčena.
DONACIJE ZA NAJBOLJ OGROŽENE V KULTURI:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(OBVEZNO!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020