Milanka Fabjančič, rojena 1981; akademska slikarka, samozaposlena v kulturi – ilustratorka, avtorica animiranih filmov. Profesorica Zgodborisa na Akademiji za umetnost Univerze Nova Gorica. Deloholik, entuziastka, optimistka. Odvisnica od ustvarjalnosti.
https://www.instagram.com/milanka_fabjancic/
“Kultura je stara prav toliko kot človeštvo. Začimba naših življenj.”
Milanka Fabjančič, samozaposlena v kulturi - ilustratorka
Milanka, s kakšnimi težavami in skrbmi si se soočila v času zdravstvene krize kot umetnica na svobodi? Kako je nate vplival ta čas?
Verjetno so se nam vsem po vrsti zamajala tla pod nogami. V vseh pogledih. Sicer kot samozaposlena v kulturi vedno improviziram in živim na hlape neke neoprijemljive substance, vere v lastno kreativno neizčrpnost (ki naj bi v najboljših primerih celo obrodila finance) – v prvem valu čustev pa sem bila samo človek. Olupljena identitete. Tolažba, hm … Da sem navajena vedno vstati, ko padem. In padci so bili.
Razpisi, od katerih je odvisna, recimo, prihodnost mojih avtorskih animiranih filmov, so zamrznili. Honorarji so v hipu padli za konkretnih nekaj deset procentov. Ali pa so se roki plačil raztegnili. In še to, ker z vsakim svojim projektom na nek način pripovedujem zgodbe, sem začutila, da so čisto vse vsebine naenkrat videne v drugačni prizmi. Pomembnost nekih tem je padla. Nove teme? Ali ima zame osebno smisel jahati „trendi“ temo – virus in njegove spremljevalce apokalipse? Vsekakor ne na prvo žogo …
Kako so te skrbi vplivale tudi na vašo družino, oba s partnerjem (Miho) sta namreč svobodna umetnika in imata dva otroka. Sta lahko ob šoli na daljavo uspela delati svoje projekte?
No, da o šolanju od doma sploh ne govorim. Pa smo se nekako znašli. Prvi mesec turbulentno. Vzpostavitev discipline in samostojnosti pri sinovih. Pa večna borba za osebni prostor. In že kar fiziološka potreba po kreativnem miru, zatišju, notranjih monologih … Nato smo se nekako adaptirali.
Živimo že v osnovi precej skromno. Kar je postalo v teh časih že kar največji kapital. In nezanesljivost prihodnosti – precej bolj statičen postaneš …
Tako da sva z Mihom delala v okrnjenem obsegu. Ampak precej trmasto in po malem neprekinjeno. Se začneš boriti za privilegij dela. Sploh, ker ga imava tako rada.
So kateri tvoji projekti zaradi te situacije obstali? Kakšen je tvoj delovni dan sedaj v krizi v primerjavi s tistim prej? Ali že razmišljaš, kako bo v prihodnje po krizi, se morda že pripravljaš na nove projekte?
Bistvena razlika je selitev iz studia v centru Ljubljane in premik za nedoločen čas v domači kabinet. To ni bila lahka poteza … Ampak sem se zdaj uspela kar navdušiti nad tem. Morda sem preveč prilagodljiva, da bi znala dovolj sočno pojamrati … In kot pravi deloholik, težko ločim delovnik od počitka. Delam podnevi in ponoči. Kadarkoli.
In začela sem se konkretno pripravljati za delo s tujim trgom. Nov projekt je sicer povsem entuziastičen, pa tudi ambiciozen in zabaven. Nov način razmišljanja, izven okvirov domačega trga. Ker sem malo vraževerna, ne bi povedala česa bolj oprijemljivega, dokler ne dobim vsaj prve povratne informacije, ko oddamo stvar v presojo. Ampak zelo zelo zelo držim pesti … Edini namig – rojena sem na dan Francoske revolucije. Torej francosko. In revolucionarno, hehe!
“Kreativno pa si želim imeti še naprej možnost, da sem izvirna. Zvesta lastnim estetskim in vsebinskim načelom. Ne želim biti ukalupljena, omejena s predpisi. Se svobodno izražati. Imeti zaupanje v prihodnost. Delati svoje risane filme. Kodirati vsako risbo, ilustracijo in animacijo z gosto večplastnostjo. Brez cenzure.”
Kako je bilo v teh mesecih z Liliano, ki je uspešno potovala po svetu in se predstavlja na različnih festivalih, se kateri od festivalov, kamor ste Liliano poslali, ni realiziral?
Vse skupaj se je res zelo spremenilo. Gotovo bi si želela film na kakšen festival pospremiti kar osebno, vendar pa so vsi festivali ali odpadli ali pa se spremenili v „online“ festivale. Kar je kaaaar bistvena sprememba … Lili pa verjetno ne čuti razlike. Si mislim, da so komisije enako stroge in profesionalne kot kadarkoli prej. In zato sem izjemno vesela vsakega njenega koraka v svet.
Ukrepi samozaposlenim v kulturi so se že začeli izvajati, so se kakorkoli dotaknili tudi tebe? Se ti zdijo ukrepi primerni ali bi bilo po tvoje bolje kako drugače?
No, čakamo, da se ponovno sprožijo inštitucije, ki so jim porezali krila, in sicer na področju filma … Tik pred karanteno smo s producenti ravno pripravili vso dokumentacijo za moj nov avtorski animirani film … In to je kar boleče čakanje. Si moraš misli zapolniti s čim novim. Predvsem je strah vzbujajoč ta vakuum v katerega strmimo. O klimi, ki favorizira kulturo skozi všečnost množici, pa mi je tudi precej grozljivo razmišljati. Ker je ponižujoča. Do vseh, ki dihamo in se potimo za vsak svoj kreativni projekt, že več desetletij ... In zahtevamo največ od sebe. Ter nočemo podcenjevati svoje publike.
Kaj so prednosti in kaj slabosti statusa svobodnega umetnika, sploh sedaj v času zdravstvene krize, ki se preveša v eksistenčno?
Prednost, hm … Da smo prilagodljivi. Nevajeni ujčkanja. Da burno reagiramo, ker imamo pulz. Slabosti – tudi vse prej našteto.
Se v tvojem ustvarjalnem delu kakorkoli pozna vpliv tega specifičnega časa, morda vsebinsko ali ikonografsko? Glede na to, da velikokrat narediš kakšno večplastno avtoportretno podobo, se bo morda spremenilo kaj v njej?
Vsekakor je nastopil čas za konkretne bilance odnosov. Do sveta, okolja, soljudi, družine in sebe. Predvsem si želim ohraniti humor. Četudi je črn. In jaaaa, lepo je potovati znotraj sebe, ampak bi šla zelo rada še kdaj sproščeno na pot. In če je to v poslovnem smislu, še toliko bolje. Kreativno pa si želim imeti še naprej možnost, da sem izvirna. Zvesta lastnim estetskim in vsebinskim načelom. Ne želim biti ukalupljena, omejena s predpisi. Se svobodno izražati. Imeti zaupanje v prihodnost. Delati svoje risane filme. Kodirati vsako risbo, ilustracijo in animacijo z gosto večplastnostjo. Brez cenzure.
“Predvsem je strah vzbujajoč ta vakuum v katerega strmimo. O klimi, ki favorizira kulturo skozi všečnost množici, pa mi je tudi precej grozljivo razmišljati. Ker je ponižujoča. Do vseh, ki dihamo in se potimo za vsak svoj kreativni projekt, že več desetletij ... In zahtevamo največ od sebe. Ter nočemo podcenjevati svoje publike.”
Kako bi komentirala kulturo in umetnost v času izolacije? Si sploh lahko predstavljamo, da umetnosti v teh trenutkih ne bi bilo: brez knjig, glasbe, filmov … Pa vendarle je tudi to umetnost, ali splošna javnost vidi v tem kulturni doprinos?
Bojim se, da si najglasnejši nasprotniki kulturnih delavcev sploh ne predstavljajo, kako močno je prežeta identiteta človeka 21. stoletja s kulturo. Pa naj bo tradicionalna ali sodobna, visokoleteča ali „pop“. Saj ena brez druge ne obstajata. Da bi nekdo lahko generiral kulturne vsebine, pa že v samem začetku mora biti nekdo, ki razmišlja izven okvirjev, ki išče nove poti in drugačne poglede. Drugače smo vsi lahko le produkti evgenike, indoktrinacij in slepo sledimo kanonom brez možnosti napredka. Verjamem, da je povsem naravno, da je edina stalnica prav sprememba. Torej ven iz zapisanih okvirjev in slepe poslušnosti. Pa se smatram za ultimativnega pacifista.
Kako lahko po tvojem mnenju umetnost izboljšuje družbo kot celoto ali pa posameznike v njej? Umetnost je zrcalo družbe, kakšno podobo ji kaže sedaj?
Občutek imam, da se moramo znajti sami. Pa kakorkoli. Iz same zagrizenosti verjamem, da se nas ne bo utišalo. Ali zradiralo. In da iz stiske vedno zraste nekaj izvirnega. No, le preživeti bi bilo dobro. Tisti pas znamo zategovati tudi sami.
Kakšen občutek imaš glede prihodnosti umetnikov in kulture v Sloveniji na sploh? Meniš, da bo publika še aktivneje zahajala na kulturne dogodke, ko bo to mogoče? Bo družba solidarnejša do kulturnikov in umetnikov kot je bila pred krizo?
Optimist v meni si predstavlja, da se bo kulturo (nekoč … čimprej!) ponovno konzumiralo s silno strastjo. Z deliričnim užitkom. Pa druženje in zidanje novih podvigov. Da bi pa obča javnost s kakšno posebno pieteto obravnavala kulturnike, tukaj moj optimist malo obmolkne.
Kaj te je v tem času izolacije vseeno navdihovalo, da ne obupaš? Te kaj še posebej razveseljuje?
Da imam zelo urejene odnose z ljubimi ljudmi. Da za navdih nikoli ni treba čakati, le svinčnik in papir sta dovolj. In tisti novi projekt, misel na tujino ...
Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim najbolj pomagajo?
Avtorja na teden: raziskujte, spoznavajte, navdušujte se nad njihovo domišljijo in sočnostjo. Prisluhnite. Dostopni smo in povsem raznoliki. Kultura je stara prav toliko kot človeštvo. Začimba naših življenj.
Draga Milanka, najlepša hvala za tvoje misli, ostani dobro!
Intervju je na daljavo potekal 23. junija 2020.
Portretna fotografija: Teja Ideja
Milanka Fabjančič, Avtoportret, A4 format, giclee grafika, cena 24 EUR.
ZA KULTURNICE IN KULTURNIKE, KI POTREBUJETE POMOČ:
https://solidarniskulturo.org/
Na tej strani najdete vse informacije, prijava je enostavna, obravnava hitra,
prejeta sredstva neobdavčena.
DONACIJE ZA NAJBOLJ OGROŽENE V KULTURI:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(OBVEZNO!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020