Vesna Bukovec (1977) je diplomirala in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Ustvarja v različnih medijih (predvsem risba in video, občasno tudi fotografija, instalacija) in pri tem uporablja različne postopke (raziskava, apropriacija, participacija idr.). Predstavila se je na vrsti samostojnih in skupinskih razstav v domačem in mednarodnem prostoru. Deluje tudi na področju grafičnega oblikovanja in kuriranja videoumetnosti.
“V umetniške projekte je vloženih ogromno časa, miselnega in fizičnega dela, tudi če se to na prvi pogled ne vidi. Nismo lenuhi in paraziti, ampak ustvarjalci boljšega sveta. “
Vesna Bukovec, samozaposlena v kulturi - kiparka
Vesna, s kakšnimi težavami si se kot samozaposlena soočila v času zdravstvene krize?
V začetnem obdobju izolacije sem bila zasuta z delom. Moja delovna rutina se niti ni kaj dosti spremenila, saj večino svojega dela opravljam od doma z računalnikom. Ker so odpadli vsi dogodki in sestanki, se je povečal obseg dela vezan na splet, kamor se je preselila večina kulturnega dogajanja. Prisotnost brezplačnih kulturnih vsebin na spletu, ki se je v času izolacije izjemno povečala, zahteva ogromno dela v ozadju in obsega tako vsebinsko načrtovanje in prilagajanje vsebin spletnim platformam kot oblikovanje in programiranje.
Sama sem med redkimi izjemami, saj me odpoved dogodkov eksistenčno neposredno ni prizadela tako kot samozaposlene kolegice in kolege, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti, glasbe, filma, izobraževalnih delavnic in drugih praks, ki so povezane z javnimi dogodki in potrebujejo živi stik s publiko.
Status samozaposlene imaš že dalj časa, uradno na področju kiparstva, a deluješ na raznolikih umetniških področjih, v zadnjem času predvsem družbenokritični ilustraciji. Verjetno ti uspe preživeti tako, da kombiniraš različne projekte in področja?
Status samozaposlene imam na področju kiparstva, ker je to moja uradna izobrazba. Delujem pa na več področjih, ki so vsa vezana tako na ustvarjanje kot na podporne dejavnosti v kontekstu sodobne umetnosti. Kot avtorica zadnja leta ustvarjam predvsem risbe in video. Delujem še kot kuratorka na področju videoumetnosti, sem sodelavka arhiva umetniškega filma, videa in novomedijske umetnosti Postaja DIVA pri SCCA-Ljubljana. Glavni vir preživetja pa mi predstavlja grafično in spletno oblikovanje za različne nevladne kulturne organizacije s področja sodobne umetnosti.
Kaj so po tvoje prednosti in kaj slabosti statusa samozaposlitve v kulturi, sploh sedaj v času zdravstvene krize, ki se preveša v eksistenčno?
Prednosti statusa samozaposlene v kulturi so predvsem v tem, da si sama razporejam čas in projekte. Pred časom sem bila krajše obdobje zaposlena za polni delovni čas in takrat mi je enostavno zmanjkalo energije za lastno delo na področju umetnosti. Kot samozaposlena pa lahko hkrati delam na projektih, ki mi omogočajo preživetje, in na lastnih projektih, vezanih na razstave. In ravno tu je problem kulturnih delavk in delavcev. Naše primarno delo – umetniško ustvarjanje – nam ne omogoča preživetja, zato moramo iskati druge vire prihodkov. Primorani smo neprestano preklapljati med različnimi projekti. Vsako tako delo zahteva polno koncentracijo, in ko hkrati delaš na več povsem različnih projektih, je to zelo naporno.
Za ohranitev statusa, ki omogoča plačilo socialnih prispevkov, je potrebna redna produkcija in razstavljanje, kar se preverja na pet let. Hkrati pa status ne omogoča normalne bolniške niti dopusta. Veliko samozaposlenih v kulturi je že pred zdravstveno krizo živelo pod pragom revščine. V prihodnje pa se bo stanje še poslabšalo. Na splošno je socialna slika zelo slaba in to ne velja samo za prekariat v kulturi ampak tudi na drugih področjih.
“Za umetnost in kulturo radi rečemo, da sta hrana za dušo, ker nas navdihujeta, tolažita ali vabita k razmisleku. In kulturniki smo te vsebine brezplačno ponudili kot obliko skrbi za druge. Hkrati pa smo vezani na javno financiranje in smo z aktivnostjo želeli pokazati, da smo tukaj in da delamo.”
So kateri projekti zaradi trenutne situacije obstali ali lahko delo vsaj malce poteka naprej?
Nekateri projekti so se prestavili, nekateri prilagodili. Pri SCCA smo Video večer s Postajo DIVA z Natašo Skušek, ki bi moral v živo potekati v Galeriji Photon, pripravili kot vnaprej posneto videopredstavitev. Retrospektiva Mihe Vipotnika, ki bi morala vsak mesec potekati v Slovenski kinoteki, pa se je v aprilu in maju preselila na spletno stran Baze slovenskega filma. Take prilagoditve so predstavljale zasilno rešitev, s katero smo vseeno lahko izvedli začrtani program, vendar ne morejo nadomestiti izkušnje skupinskega ogleda v živo v galeriji ali kinodvorani. Prav tako pa je umanjkal izredno pomemben diskurzivni del v obliki pogovora z avtorji in interakcije s publiko, kar predstavlja družabni in vezivni element žive kulturne scene.
Kakšen je tvoj delovni dan sedaj v krizi v primerjavi s tistim prej? Ali že razmišljaš, kako bo v prihodnje po krizi, se morda že pripravljaš na nove projekte?
Moj delovni dan se ni prav dosti spremenil po načinu dela, je bil pa dva meseca precej daljši in bolj stresen. Zdaj ko se omejitve sproščajo, pa je predvsem težko načrtovati izvedbo planiranega programa do konca leta. Vse je zelo negotovo, tako glede financiranja kot načina izvedbe projektov. Kljub temu delamo dalje. Te dni se v Galeriji Alkatraz odpira skupinska razstava mednarodnih videokolažev FemLink-Art: Agresija in Čudenje, kjer sodelujem z videom You can do it! Za Mesto žensk razvijam vizualno podobo za letošnji festival. Pri SCCA 5. junija pripravljamo prvega izmed ponovnih javnih dogodkov. V sodelovanju z Galerijo Škuc pripravljamo nov niz dogodov VideoDvorišče s projekcijami in pogovori na notranjem dvorišču galerije. Konec avgusta zopet sodelujem pri projektu Hiša na hribu, ki ga v Žlebah pri Medvodah pripravljata Zvonka T Simčič in Franc Cegnar.
Ukrepi samozaposlenim v kulturi so se že začeli izvajati, so se kakorkoli dotaknili tudi tebe? Se ti zdijo ukrepi primerni ali bi bilo po tvoje bolje kako drugače?
Sama nisem zaprosila za pomoč, tako da dejansko izvedbo težko komentiram. Na splošno pa sem zasledila, da je vlada postavila kup omejitev in zahtev in s tem ogroženim kuturnikom in tudi drugim s.p.-jem zelo omejila dostop do pomoči. Prav tako se pomoč s preklicem epidemije prekmalu ukinja. Ideja univerzalnega temeljnega dohodka je prisotna že dalj časa in zdaj je res pravi čas, da bi se ga vpeljalo. Vlada sicer zavajojče uporablja ta izraz za obliko koronapomoči za kulturnike. A to je, kot trdi Jasmina Jerant v nedavnem intervjuju v Večeru, skregano z resničnostjo. Pomoč ni bila ne univerzalna ne brezpogojna.
“Umetnost, ki družbi drži zrcalo, je tista umetnost, ki kritično obravnava aktualne, tudi težke teme. Od publike zahteva miselni napor in čustveno investicijo. Postavlja neprijetna etična vprašanja in sproža razmislek o aktivnostih in odgovornosti posameznika, o medsebojnih razmerjih moči, o sovražnem govoru, o politiki, o izkoriščanju v kontekstu neoliberalne patriarhalne družbe, o odnosu do beguncev, manjšin, živali in narave ...”
Kako bi komentirala kulturo in umetnost v času izolacije? Si sploh lahko predstavljamo, da umetnosti v teh trenutkih ne bi bilo: brez knjig, glasbe, filmov … Pa vendarle je tudi to umetnost, ali splošna javnost vidi v tem kulturni doprinos?
Z začetkom izolacije je sovpadla tudi poplava kulturne ponudbe na spletu. Različni kulturni akterji smo hiteli ponujati vsebine iz arhivov in pripravljati nove. To razumem na dva načina, eden je solidarnost in skrb za druge, ki smo jo vsi (ki sploh imamo ta privilegij) aktivno izvajali že s tem, da smo ostali doma.
Za umetnost in kulturo radi rečemo, da sta hrana za dušo, ker nas navdihujeta, tolažita ali vabita k razmisleku. In kulturniki smo te vsebine brezplačno ponudili kot obliko skrbi za druge. Hkrati pa smo vezani na javno financiranje in smo z aktivnostjo želeli pokazati, da smo tukaj in da delamo. Ne dvomim, da splošna javnost ceni dostop do kulture na spletu. Se pa bojim, da bo postalo še bolj samoumevno, da so vse vsebine na voljo brezplačno. Kar bi bilo sicer zelo dobrodošlo, če bi ustvarjalcem lahko kako drugače kompenzirali vloženo delo. Na primer v obliki univerzalnega temeljnega dohodka za vse.
Kakšen občutek imaš glede prihodnosti umetnikov in kulture v Sloveniji na sploh? Meniš, da bo publika še aktivneje zahajala na kulturne dogodke, ko bo to mogoče? Bo družba solidarnejša do kulturnikov in umetnikov kot je bila pred krizo?
Publika, ki je že v preteklosti spremljala kulturne dogodke, jih bo tudi v prihodnosti. Najprej morda malo bolj zadržano, sčasoma pa se bomo verjetno navadili na varnostne zahteve in prilagoditve. Bilo bi zanimivo videti dolge vrste navdušenih čakajočih pred galerijami in gledališči ...
Dvomim, da se bo splošna solidarnost do kulturnikov in umetnikov povečala. Skrbita me neodzivnost ministra za kulturo na pozive kulturnikov in splošna negativna nastrojenost vladajočih in dela družbe do sodobne umetnosti in nevladnega sektorja. Izredno škodljivi se mi zdijo pozivi naj umetnost zabava široke množice in naj bo prepuščena trgu, ki bo reguliral, kaj naj se financira in česa ne.
Kako lahko po tvojem mnenju umetnost izboljšuje družbo kot celoto ali posameznike? Umetnost je zrcalo družbe, kakšno podobo ji kaže sedaj? Zagotovo te ne skrbi le stanje kulture, pač pa še vse tisto, čemur v tem trenutku ne dajemo več toliko pozornosti kot prej, npr. migracije, ki si se jih dotikala v nekaterih tvojih delih. Razumeš svoje delo kot družbeno aktivistično?
Umetnost, ki družbi drži zrcalo, je tista umetnost, ki kritično obravnava aktualne, tudi težke teme. Od publike zahteva miselni napor in čustveno investicijo. Postavlja neprijetna etična vprašanja in sproža razmislek o aktivnostih in odgovornosti posameznika, o medsebojnih razmerjih moči, o sovražnem govoru, o politiki, o izkoriščanju v kontekstu neoliberalne patriarhalne družbe, o odnosu do beguncev, manjšin, živali in narave ... Vsa ta vprašanja odpirajo neprijetne teme in prispevajo nekaj malega v smeri strpnejše in bolj odprte družbe. Svoje delo na področju umetnosti razumem predvsem kot družbenokritično. Prostor za aktivizem pa je ulica in delovanje v svoji neposredni okolici, za kar smo odgovorni prav vsi.
“Na človeško civilizacijo gledam kot na eksperiment v petrijevki, ki se je sfižil že davno pred prihodom koronakrize.”
Kaj te je v tem času izolacije vseeno navdihovalo, da ne obupaš? Te kaj še posebej razveseljuje?
Na splošno sem precej črnogleda in na človeško civilizacijo gledam kot na eksperiment v petrijevki, ki se je sfižil že davno pred prihodom koronakrize. Kljub temu vztrajam s humorjem in z dobrimi medčloveškimi odnosi. Seveda zelo pomaga tudi dobra umetnost. Z vseh področij.
Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni najbolj pomagajo?
Kratkoročno verjetno najbolj pomaga donacija na račun za kulturnike pri Rdečem križu. Dolgoročno pa obisk kulturnih dogodkov in nakup umetniških del, knjig, glasbe ... Predvsem pa zavest o tem, da je v umetniške projekte vloženih ogromno časa, miselnega in fizičnega dela, tudi če se to na prvi pogled ne vidi. Nismo lenuhi in paraziti, ampak ustvarjalci boljšega sveta.
Draga Vesna, najlepša hvala za tvoje misli in ostani zdrava!
Intervju je na daljavo potekal 26. maja 2020.
Portretna fotografija: Dobran Laznik, arhiv KGLU
Vesna Bukovec, Pobarvanka/Colouring Book, knjiga umetnika, cena 15 eur
Nakup je možen v spletni knjigarni Sanje: https://www.sanje.si/pobarvanka-colouring-book.html
Ogled knjige na spletu: https://issuu.com/vesnabukovec/docs/vesna-bukovec_pobarvanka-bela2
ZA KULTURNICE IN KULTURNIKE, KI POTREBUJETE POMOČ: https://solidarniskulturo.org/
Na tej strani najdete vse informacije, prijava je enostavna, obravnava hitra,
prejeta sredstva neobdavčena.
DONACIJE ZA NAJBOLJ OGROŽENE V KULTURI:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(OBVEZNO!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020