Maja je prof. lik. um, MFA, ki trenutno živi in dela v Mariboru. Z odliko je magistrirala na Robert Gordon University, Aberdeen, Velika Britanija. Je predsednica društva Hiša!, odgovorna za projekte vizualnih umetnosti (razstave, prostorske instalacije ter mentorica delavnic, tečajev in razvoja idej), pedagoške programe, ustanoviteljica in programski vodja CGU – Centra grafičnih umetnosti. Prav tako je ena izmed producentk zimskega festivala Vilinsko mesto in koproducentka programa Živih dvorišč na Festivalu Lent. Je dobitnica skupinske nagrade za Nanoturizem na Mednarodnem oblikovalskem bienalu Ljubljana Bio 50 in dobitnica Ténot foundation štipendije za rezidenčno delo v Camac art Centre. V preteklih letih je bila gostujoča predavateljica pri projektih v sodelovanju z Univerzo v Mariboru, na mednarodnih simpozijih, kot so Picture place v Budimpešti, Mednarodni grafični fesitival v Khairagharju v Indiji). Sodeluje na mednarodnih projektih MitOst e.V. in fundacije Robert Bosch. Že vrsto let je mentorica likovne sekcije KUD-a Pošta ter beleži več kot 30 razstav doma in v tujini.
http://sapramishordingartlair.blogspot.com/
“Eksistenca brez umetnosti postane precej podobna življenjskemu ciklu stroja.”
Maja Pegan, samozaposlena v kulturi - producentka in pedagoginja
Maja, s kakšnimi težavami si se kot samozaposlena soočila v času zdravstvene krize?
Kriza se je pokazala takoj. Ker kot samozaposlena sodelujem z več organizacijami je bilo edino odgovorno (za varnost vseh udeleženih) v tistem trenutku popolno prenehanje dela. V trenutku oz. čez noč sem ostala brez dela, kar pomeni posledično tudi brez plačila, tudi za nazaj, saj se projekti še niso niti prav začeli.
Status samozaposlene imaš že dalj časa, deluješ na področju pedagoških dejavnosti, prav tako vodiš Center za grafično umetnost – CGU, si producentka pri Društvu Hiša! Pokrivaš torej raznolika področja, kako ti to uspeva, je to prišlo predvsem zato, ker bi samo z enim področjem težje preživela?
Res delam na raznolikem polju kulturnih dejavnosti. Večina se je pričela pod okriljem Hiše! kot želja po razvoju dejavnosti, gradnji lastnih izkušenj in vpeljevanju novih kulturnih praks v Maribor. Eden takih primerov je projekt Lumina. V letu 2018 sem delala 15 ur na dan skoraj cel mesec, zavedajoč se, da nikoli ne bom dobila plačanih nadur. A je želja po prinašanju novosti v mesto, ki služijo kot katalizator za njegov razvoj in pozitiven odziv nanje močno motivira za nadaljevanje dela.
Druga plat pa je seveda preživetje. S samo eno dejavnostjo bi zelo težko preživela. Dejstvo je, da si kot samozaposlen v kulturi (s plačanimi prispevki ali brez) podvržen izredno neurejenim razmeram na nivoju zakonodaje, s pribitkom 30 let ne-vzgoje kulturnih vrednot in popolne neučinkovitosti lokalnih skupnosti (Maribor v tem aspektu ni edini); razen v prestolnici.
Biti samozaposlen pomeni delati projektno. Kar preprosto pomeni, da plačila ni dokler se projekt ne konča, če pa je projekt večletni pa dobiš vsake toliko nekaj malega. Ko govorimo o razpisih, so pogosto izplačila odvisna tudi od časa izplačila sofinanciranj. To se pogosto zavleče tudi za 2 do 3 mesece po končanju projektov, odvisno kaj piše v pogodbi.
Ne preostane mi nič drugega kot pa, da delam več projektov hkrati in žongliram prihodke in odhodke ter na trapezu uravnavam svoj službeni in zasebni čas.
Praviloma to pomeni več dela kot izplačila in v povprečju 11-urni delavnik, pogosto tudi sobote in nedelje.
Pozam zelo redke primere, ko samozaposleni dejansko lahko živijo od svojega dela brez zapletov. Predvsem tudi zato, ker se določene dejavnosti smatrajo vredne plačila (npr. plesni tečaj), druge pa zopet ne (npr. likovni tečaj za odrasle). Tu se kažejo ti razkoli v sistemski neurejenosti in (ne)vzgoji o vrednosti umetnosti v naši družbi.
Za primerjavo: v Italiji imajo po zakonu določeno, da se samozaposlenemu za en enomesečni projekt more plačati minimalno 1200 €. Seveda pa tudi tam ni vse popolno.
Kot tretje pa moram izpostaviti, da vsega dela v Hiši! (pod katero spada tudi CGU), ki ga opravljam, nikoli ne opravljam sama. Hiša! pod svojo marelo nosi Rajzefiber, Živa dvorišča, del Vilinskega mesta in izobraževalne laboratorije. Vso delo je deljeno med zelo angažirano ekipo, ki ji je mar za lokalno življenjsko okolje. Brez te ekipe, članov društva in prostovoljcev vseh teh programov nikoli ne bi bilo.
Kaj so po tvoje prednosti in kaj slabosti statusa samozaposlitve v kulturi, sploh sedaj v času zdravstvene krize, ki se preveša v eksistenčno?
To je relativno težko vprašanje. Dejstvo, da imaš status samozaposlenega v kulturi pomeni, da lahko izstaviš račun in morda samostojno kandidiraš za sredstva na razpisih. Če imaš to srečo, da ti država prevzema minimalno plačevanje osnovnih prispevkov (ne plačajo vseh), je lahko račun malo nižji. Če pa tega nimaš, pa izstaviš višji račun, saj moraš plačati vse prispevke, ne glede na to na katerem področju delaš.
Pod črto je edina pozitivna plat, da kot samozaposleni lahko izbiraš s kom sodeluješ in v sklopu kakšnih vsebin. Pa še to je pogojeno z lastno uveljavitvijo znotraj kulturniško-družbenega kroga in finančnimi zmožnostmi oz. razpoloženji. Drugih prednosti skorajda ni.
Pogosto povprečni prebivalci mislijo, da te plačuje država za tvoje delo in da prejemaš plačo javnega uslužbenca. Ali pa zdaj v času korone, ko so glasbeniki predvajali videe na spletu, da imajo zelo dobro opremljena stanovanja in da kako to, da »jamrajo«, da nimajo za preživetje.
Ta kriza je na površje pritegnila ogromno slabe informiranosti o tem, kako poteka delo samozaposlenega v kulturi, kaj le-ta daje družbi in kakšno je dejansko njihovo stanje.
To kaže na izredno slabo splošno zavedanje o področju umetnosti, ki je posledica dolgoročnih rezov ur v osnovnošolskih kurikulumih, izrinjanje kulturnih vsebin iz medijev, izničevanju namenskih finančnih sredstev in sistemski okamenelosti podpornih mehanizmov za kulturne vsebine. In prav zdaj, ko smo prav vsi preživeli karanteno ob kulturi, se takšne izjave ne bi smele niti postavljati. Prav zato so takšne izjave toliko bolj boleče.
Izolacija je bila odlična priložnost za samorefleksijo, ustvarjalnost in načrtovanje za naprej in nadaljnjega razvoja lastnih umetniških idej in projektov. Če le ne bi bilo toliko tega političnega blatenja in neprestanega sledenja novim zakonom in spremembam in kalkulacijam ali bomo to leto sploh preživeli. Idilo samorefleksije je pojedel stres.
“To kaže na izredno slabo splošno zavedanje o področju umetnosti, ki je posledica dolgoročnih rezov ur v osnovnošolskih kurikulumih, izrinjanje kulturnih vsebin iz medijev, izničevanju namenskih finančnih sredstev in sistemski okamenelosti podpornih mehanizmov za kulturne vsebine.”
So kateri tvoji projekti zaradi trenutne situacije obstali ali lahko delo vsaj malce poteka naprej? Kako je bilo s CGU v času izolacije: z Natašo Berk sta tiskali majice; društvo Hiša! pa je verjetno moralo vse aktivnosti prestaviti, a se le-te verjetno sedaj že počasi prebujajo nazaj? Kakšne bodo posledice te krize zate oz. za CGU, Hišo! …?
Kot mentorica likovne sekcije KUD Pošta se ravno pripravljamo na ponovno oživitev rednih srečanj. To je skupina likovnih entuziastov 65+ let, ki bodo sedaj ponovno (pod strogimi pogoji) pričeli s srečanji. Priznam, da jih že precej srbijo prsti in komaj čakajo na ponovno snidenje.
Kar se tiče projektov Hiše! pa še ni odpadlo nič. Festival sprehodov se je prestavil na jesen. Ostali projekti pa so v nizkem štartu, le rezultate projektnih razpisov čakamo, da vidim, ali bomo sploh imeli dovolj sredstev za izvedbe projektov.
Kriza bo svoje zobe šele pokazala, podžgala jo bo pa t. i. politika. Niti ne maram termina kriza, ker se ta še ni prav začela. Trenutno smo še v stanju »limbo«.
Težko razložim, kako so delovni dnevi bili drugačni od ostalih. Bilo je razburljivo in hkrati smrt. V navadi imam, da domov službe ne nosim. Ko sem doma torej ne delam, če ni nujno potrebno. V zelo redkih primerih roma računalnik z mano domov. Predvsem zato, ker marsikdo kliče, pošilja »nujne« maile in SMSe tudi v poznih večernih urah in se obnaša, kot da smo producenti 24 ur na razpolago.
Edina razlika v delavniku je, da nisem delala 11 ur na dan kot prej, temveč sem se zavestno odločila, da delam 6 do 7 ur dnevno. Nekako so se mi nabrale »nadure« in zdravstveno stanje kaže posledice izčrpanosti, ki jih je potrebno pozdraviti preden se ponovno prelevim v stroj.
Celotna ekipa Hiše se trudi z razpisi skozi celo leto zato, da bomo lahko izvajali stalne in nove projekte. So pa vsi načrti in dogovori v trenutku samo želje za katere upam, da se v pričo politične krize ne bodo spremenile v pobožne želje.
Ekipa se počasi prebuja in čaka na tisti trenutek, ko bomo v rokah imeli konkretne informacije o sofinanciranju velikih projektov, da bomo lahko pričeli s polno paro delati naprej. Dokler nimamo vsaj nekaj v rokah tudi ne moremo pričeti konkretno delovati.
Kakšne bodo posledice krize konkretno ne vem. Vse kar se trenutno posluša in širi, je politična kriza in kloaka komunikacije z vseh možni strani. Realnih informacij nimamo. MzK molči. Vemo, da bo Evropska komisija dala vsem svojim članicam milijarde za OHRANITEV KULTURE (tudi Sloveniji), s tem, da lahko vsaka država po svoje razporejanje sredstva. To razporejanje me navdihuje s črnogledo skepso, kar pomeni, da ne pričakujem nič dobrega v prihodnosti. A tista iskrica naivnosti v meni vseeno upa, da se motim.
Projekt z Natašo je nastal precej spontano, tako rekoč čez noč. Nataša ima zelo dober občutek za grafike in razume njihovo estetiko. Tako sva se skupaj malo zabubili v tisti eni sobi za sitotisk in se spoznavali, to je bil namreč najin prvi projekt skupaj.
Ukrepi samozaposlenim v kulturi so se že začeli izvajati, so se kakorkoli dotaknili tudi tebe? Se ti zdijo ukrepi primerni ali bi bilo po tvoje bolje kako drugače? Vem, da si aktivna tudi v skupini Pomoč samozaposlenim v kulturi v času Kovid19.
Hehe. To, da dam tu in tam par komentarjev v skupini za Pomoč samozaposlenim v kulturi zame ravno ni aktivna vloga. Aktivni so ti, ki dejansko nekaj naredijo. In vsa hvala in spoštovanje le-tem.
Kriza je kot prvo udarila kulturo, drugo turizem, kot tretje pa še vse ostale. In kot kaže bo kultura tista, ki bo ostala brez pomoči. Ad hoc prejeti ukrepi so v realnosti pokazali, kako slabo je urejen kulturni sektor in sistem nasploh. Realnost se tudi pogosto skriva pred javnostjo ali pa se ji tako pavšalno razloži situacija, da potlej niso nič kaj bolj informirani.
Nikakor ne morem prezreti in pozabiti besed Ane Podvršič in članka, ki zelo lepo razloži kam vodijo vsi ti ukrepi. https://www.vecer.com/intervju-ana-podvrsic-sedanja-kriza-nam-je-brutalnost-kapitalizma-pripeljala-v-stanovanja-10155864 - priporočam branje za širše razumevanje situacije okoli krize.
Vedno se da narediti bolje, če pa imaš že v osnovi neuporaben sistem za podporo kulture, pol ti ukrepi niso niti obliž. Ta politika (s tem mislim na celoten parlamentarni sestav) je naredila toliko zmede in zakonskih prevratov, da včasih izpade, kot da se sami med njimi ne znajdejo. In kot kaže, se stanje ne bo izboljšalo. V tretjem sklopu ukrepov ni kulture. Predlogov o tem kaj narediti, je bilo na spletu že mnogo, a so prav vsi (kot pričakovano) gladko ignorirani.
In se vračam nazaj na članek z vprašanjem, v kakšni družbi si želimo živeti? V takšni, kjer se lahko s kulturo in umetnostjo pokažemo ali v takšni, kjer nimamo kaj za pokazati?
”Umetnost je v času izolacije še nikoli ni bila tako hitro na voljo. Žalostna realnost pa je, da se umetnost jemlje kot samoumevno. Predvsem zdaj bi se bilo potrebno zavedati, kako zelo pomembna je umetnost za naš obstoj. In da za ustvarjanje le-te in njen obstoj nekdo dela, ki ni javni uslužbenec. Praviloma te presežke delajo prav samozaposleni v kulturi.”
Kakšen občutek imaš glede prihodnosti umetnikov in kulture v Sloveniji na sploh? Meniš, da bo publika še aktivneje zahajala na kulturne dogodke, ko bo to mogoče?
Predvidevam, da se bodo ponavljale stare navade: mali segment bo šel v gledališče, večina na komercialne koncerte, likovna umetnost se v slovenskem prostoru ceni samo v Ljubljani, kjer se tudi izčrpno promovira, otroci na raznolike delavnice in lutkovne predstave ipd. Slovenci se težko odvadimo ustaljenih vzorcev.
Bolj me skrbi absolutni molk Ministrstva za kulturo. Če pogledamo sosedo Madžarsko, kjer se je pred kratkim uvedla cenzura na javne dogodke, se nam lahko samo zmrazi v žilah. A si predstavljamo, da ne bomo mogli na družbeno kritično komedijo ali stand up v gledališče, ker bo to politično nekorektno? Ali, da ne bomo šli na koncert partizanskih pesmi, ker je to hujskanje proti, ne vem, Ustavi (izmišljujem si)?
Publika bo prišla, vprašanje je, kaj se jim bo ponujalo v prihodnosti.
Kako bi komentirala kulturo in umetnost v času izolacije? Si sploh lahko predstavljamo, da umetnosti v teh trenutkih ne bi bilo: brez knjig, glasbe, filmov … Pa vendarle je tudi to umetnost, ali splošna javnost vidi v tem kulturni doprinos?
Imam srečo, da sem obdana z ljudmi, ki kulturo in umetnost cenijo in jo znajo tudi zaužiti. To mi ogromno pomeni.
Dozdeva pa se, da je večina prebivalstva o kulturnem sektorju slabo informirana. Včasih se zdi, da se niti ne zaveda kaj kultura je. Kakšne bi bile posledice brez knjig, brez filmov, glasbe … Tega si ne želim niti predstavljati. Dva meseca izolacije je dolga doba.
Predstavljajmo si, da bi imeli na voljo samo sprehod za 1 uro, trgovino za 1 uro, kuhaš 2 uri, čistiš 2 uri, na radiu in TV izključno samo poročila in reklame, ti ki majo vrt še tam malo delajo, zakrpaš vse luknje v nogavicah, pleskati ne moreš, ker je trgovina z gradbenim materialom zaprta. In to je nekako to. Iz dneva v dan.
Sigurno se še kaj najde, kar se bi dalo doma delati v karanteni in tu ni navedeno. Pa vendar brez glasbe, plesa, knjig, filmov, risanja … Eksistenca brez umetnosti postane precej podobna življenjskemu ciklu stroja.
Umetnost je v času izolacije še nikoli ni bila tako hitro na voljo. Žalostna realnost pa je, da se umetnost jemlje kot samoumevno. Predvsem zdaj bi se bilo potrebno zavedati, kako zelo pomemba je umetnost za naš obstoj. In da za ustvarjanje le-te in njen obstoj nekdo dela, ki ni javni uslužbenec. Praviloma te presežke delajo prav samozaposleni v kulturi.
“V kakšni družbi si želimo živeti? V takšni, kjer se lahko s kulturo in umetnostjo pokažemo ali v takšni, kjer nimamo kaj za pokazati?”
Kaj te je v tem času izolacije vseeno navdihovalo, da ne obupaš? Te kaj še posebej razveseljuje?
Iskreno me ni navdihnilo nič posebnega. Sodelovala sem na eni spletni umetniški rezidenci, kjer je sodelovalo 7 zelo različnih umetnikov. To je bila vrnitev v lastne umetniške vode in je za zelo kratek čas omililo razmišljanje o preživetju Hiše!, lastnem preživetju in tendencah trenutne vlade. Ker pa je trajalo samo 1 teden, nekako ne morem reči, da sem se povsem utopila v sladko hipnozo ustvarjalnosti in navdiha. Preizkušala sem ideje, ki so mi rojile po glavi že 3 leta. Ko bo realna priložnost, jih bom tudi realizirala.
Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni najbolj pomagajo?
Težko. Dokler bomo kot »kulturno celovito ljudstvo« nesoglasni, raztrgani in po večnimi misleči, da umetnost ni javna dobrina in del nas vseh, se slovenski kulturi piše bolj slabo. Ivan Cankar je večni profet o slovenski kulturi, ki beži za nekim vozom in ga nikoli ne doseže.
Peščica teh, ki se pa zaveda, zakaj je kultura pomembna pa vabim, da podprejo organizacije, ki se borijo za ohranitev kulturnih vrednot.
Maja hvala za tvoje misli in ostani zdrava!
Intervju je na daljavo potekal 22. maja 2020.
Portretna fotografija: Igor Unuk
Maja Pegan, Naslov: (Ne)vidni rezi v zemlji, 2014, mešane tehnike na platnu, 120 x 90 cm, cena: 450 EUR.
ZA KULTURNICE IN KULTURNIKE, KI POTREBUJETE POMOČ: https://solidarniskulturo.org/
Na tej strani najdete vse informacije, prijava je enostavna, obravnava hitra,
prejeta sredstva neobdavčena.
DONACIJE ZA NAJBOLJ OGROŽENE V KULTURI:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(OBVEZNO!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020