Anamari Hrup, rojena v Ljubljani, je leta 2012 diplomirala, leta 2018 pa magistrirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 2016 se je strokovno izpopolnjevala v projektnem prostoru Axel Obiger v Berlinu, leta 2014 je samostojno razstavljala v Galeriji ZDSLU v Ljubljani, sodelovala je na skupinskih razstavah v Sloveniji in v tujini ter za svoje delo prejela več nagrad in priznanj za mlado avtorico. Na umetnostnem in kulturnem področju v Sloveniji deluje kot samozaposlena v kulturi, kjer je aktivna samostojno in tudi kot del umetniškega tandema Zavetišče za zavržene rastline/Abandoned Plants Sanctuary.
https://www.facebook.com/ZZRAPS/
https://www.facebook.com/FabricaNakit
“Mislim, da je pomembno, da se med seboj združujemo in si pomagamo, se zavzemamo za boljši položaj ter se ne pustimo utišati. Skupaj smo močnejši.”
Anamari Hrup, samozaposlena v kulturi - slikarka
Draga Anamari, status samozaposlene imaš tri leta kot slikarka, a se ne preživljaš samo s slikarstvom. Poznamo te kot ustanoviteljico Zavetišča za zavržene rastline, ki se zelo lepo razvija. Kako gredo skupaj rastline in slikarstvo?
Slikarstvo je eden ključnih sestavnih elementov delovanja Zavetišča za zavržene rastline. V projekt s soustanoviteljico Evo Jero Hanžek že od samih začetkov pred štirimi leti vključujeva risbo. Risanje rastlin je rdeča nit, ki teče skozi večino aktivnosti Zavetišča za zavržene rastline ter tako nama, kot tudi udeležencem v projektu, predstavlja enega od nekonvencionalnih načinov komunikacije z rastlinami. Risba, ki tradicionalno gledano, predstavlja najbolj neposreden izraz umetnice ali umetnika, se na ta način spremeni v medij, sredstvo za dosego stika z rastlino. Preko pozornosti, ki je sorodna reistični, in torej usmerjena zgolj na pojavnost rastline, sledenje konturam njenih listov ali cvetov, vejic, posušenih listov in podobno, se udeleženec poveže z esenco rastline, ki je z racionalnim umom ni možno doseči. Pri tem se ne poveže le z rastlino, ampak tudi z delom v svoji notranjosti, ki je mogoče ob hitrem načinu življenja, polnem motenj in množice nepomembnih informacij, za večino nedosegljiv.
Kaj so v tem trenutku tvoje skrbi kot samozaposlene v kulturi?
O skrbeh, ki se mi porajajo kot samozaposleni v kulturi, bi lahko popisala več strani, kot jih imava na voljo v tem intervjuju, zato bom izpostavila le tiste, ki se mi trenutno zdijo najpomembnejše. Že pred epidemijo korona virusa položaj samozaposlenih v kulturi ni bil najbolj rožnat, sedaj pa se zdi, da nas čaka še več izzivov. Najprej je tu obisk galerij, ki je občutno zmanjšan, tudi po preklicu epidemije. Z ZZR trenutno sodelujemo na podaljšani skupinski razstavi Zeleni rez v Galeriji Equrna, ki se je odprla ravno v času razglasitve epidemije in zaradi tega ni bilo možno izvesti otvoritve in javnega vodstva. Potem so tu že zaključeni razpisi s strani Ministrstva za kulturo, katerih rezultati bodo znani šele po sprejetem rebalansu proračuna države za leto 2020, tako morda celo do septembra ostajamo v negotovosti glede uspešnosti kandidiranja ter glede višine morebitnih sredstev, ki bodo na razpolago. Zaradi premalo prizorišč pa se bo izvedba nekaterih projektov prestavila v leto 2021.
Prisotna si tudi na umetniških sejmih, na primer na Artmarketu, kjer se predstavljaš s svojo unikatno kolekcijo nakita. Predvidevam, da je to bolj kot ne osnova k tvojemu preživetju kot samozaposlene v kulturi?
Kot samozaposlena v kulturi delam simultano na treh projektih. Kot del umetniškega tandema Zavetišča za zavržene rastline, kot samostojna slikarka ter kot oblikovalka unikatnega nakita. Prav imaš, unikatna kolekcija nakita ter prodaja grafik in razglednic predstavlja osnovo mojemu preživetju samozaposlene v kulturi. Unikatni nakit iz tradicionalnih vezenin in vintage blaga predstavljam domačim in tujim obiskovalcem mesta Ljubljana, predstavljam pa se tudi na Artmarketu Ljubljana ter po več drugih sejmih v Sloveniji in tujini. Kot kaže, bo trenutna situacija močno okrnila prodajo neposredno na sejmih, tudi turizem je zastal, zato sem čas karantene izkoristila za pripravo spletne trgovine, ki bo kmalu aktivna. V tem času veliko razmišljam tudi o možnostih alternativnih načinov življenja, kako biti čim bolj samooskrbna, kako zmanjšati stroške ter o večji kvaliteti življenja, kako bolj počasi živeti.
“Živeti kot samozaposlena v kulturi je zelo dinamično in naporno življenje. Nenehno je potrebno biti 'na preži', žonglirati s prioritetami, težko si je oddahniti in se sprostiti, saj je negotovost velika, odgovornost za lastno preživetje pa prav tako.”
Kaj so po tvoje prednosti in kaj slabosti statusa samozaposlitve v kulturi, sploh sedaj v času zdravstvene krize?
Prednost statusa samozaposlitve v kulturi se mi zdi to, da lahko svobodno razporejaš s svojim časom, pretežno delaš v miru in si razmeroma neodvisen. Sama nisem imela veliko težav s prilagoditvijo na delo v izolaciji in delo od doma, saj sem že pred zdravstveno krizo delno delala v izolaciji svojega ateljeja ter sama razporejala s svojim časom. Ker pa je delo v ateljeju le del mojega angažmaja kot samozaposlene v kulturi, drugi del pa je delo z ljudmi v okviru projektov in delavnic ZZR ter udeležba na sejmih, sem zelo pogrešala te stike, predvsem pa je popolna ustavitev javnega življenja ustavila vse moje finančne prilive.
Slabosti samozaposlitve v kulturi so neurejen status bolniškega staleža, velika negotovost zaradi projektnega dela in odvisnosti od javnih sredstev, ničelna finančna varnost, pomanjkljiva socialna varnost ter praktično neobstoječi trg umetnin v Sloveniji.
Živeti kot samozaposlena v kulturi je zelo dinamično in naporno življenje. Nenehno je potrebno biti 'na preži', žonglirati s prioritetami, težko si je oddahniti in se sprostiti, saj je negotovost velika, odgovornost za lastno preživetje pa prav tako.
So kateri projekti zaradi trenutne situacije obstali ali lahko delo vsaj malce poteka naprej?
Kot sem omenila že zgoraj, še čakamo na rezultate razpisov z Ministrstva za kulturo ter en razpis z Mestne občine Ljubljana. Če bi bili rezultati pozitivni in bi prišli v roku, bi v Zavetišču za zavržene rastline trenutno že drugi mesec izvajali Razstavni program Zelenega zatočišča 2020, ki smo ga letos načrtovali v sodelovanju z umetnicami in umetniki, ki pri svojem delu raziskujejo okolje, svet rastlin in drugih živih organizmov, odnose med človekom in okoljem ter kompleksne odnose in povezave med okoljem in kulturo. Z Mestne občine Ljubljana smo danes prejeli prvo odločbo razpisa po razglasitvi konca epidemije, ker pa smo prejeli le tretjino zaprošenih sredstev, bo delovanje ZZR tudi finančno močno okrnjeno, zna se zgoditi, da sklopa interaktivnih delavnic v sodelovanju z zunanjimi sodelavkami in sodelavci celo ne bomo mogli izvesti zaradi nezadostnih sredstev.
“Razmere so zelo negotove, obeta se nam tudi velika finančna kriza, zato se mi zdita solidarnost in združevanje izredno pomembna. Močno upam, da se bo združenje samozaposlenih v kulturi ohranilo tudi po koncu zdravstvene krize.”
Ukrepi samozaposlenim v kulturi so se že začeli izvajati, so se kakorkoli dotaknili tudi tebe? Se ti zdijo ukrepi primerni ali bi bilo po tvoje bolje kako drugače?
Ukrepi so se dotaknili tudi mene, sprva je kazalo, da do mesečnega temeljnega dohodka zaradi primerjave z mesecem februarjem ne bom upravičena, s sprejetjem drugega svežnja ukrepov, pa se je ta primerjava izvzela in uvedla nova primerjava s celotnim letom 2019. Po mojem mnenju je za veliko sprejetih dopolnitev v zvezi z ukrepi zaslužna neformalna skupina ki vodi Facebook skupino Pomoč samozaposlenim v kulturi v času kovid 19 (Maja Megla, Urška Jurman, Andrej Srakar, Petja Grafenauer, Beti Žerovc, Miha Zadnikar in drugi). Po nenadni razglasitvi konca epidemije se že piše nova pobuda za akcijo za samozaposlene v kulturi za pomoč pri premostitvi krize tudi v prihodnjih mesecih saj samozaposleni v kulturi ne moremo opravljati svoje dejavnosti ali pa jo lahko le v bistveno zmanjšanem obsegu (ker kulturnih prireditev ni mogoče izvajati) tudi po preklicu epidemije.
Razmere so zelo negotove, obeta se nam tudi velika finančna kriza, zato se mi zdita solidarnost in združevanje izredno pomembna. Močno upam, da se bo združenje samozaposlenih v kulturi ohranilo tudi po koncu zdravstvene krize.
Kakšen je tvoj delovni dan sedaj v krizi v primerjavi s tistim prej? Ali že razmišljaš, kako bo v prihodnje, po krizi, se morda že pripravljaš na nove projekte? Kako je bilo z Zavetiščem v času izolacije?
Moj delovni dan je deloma zelo podoben delovnim dnem pred krizo, kar se tiče administrativnega dela za računalnikom in ustvarjanja v ateljeju. Velika razlika je v tem, da imam po dolgem času prvič proste vikende, več sem v naravi in več delam na vrtu. Na drugi strani pa v ZZR ne moremo organizirati javnih dogodkov in razstav, ki so bili pred krizo sestavni del delovanja Zavetišča za zavržene rastline, tudi sejmov se še ne morem udeleževati, zato se veselim prav vsakega stika v živo. Ravno malo pred razglasitvijo epidemije sem se nameravala udeležiti oblikovalskega sejma v Italiji, ki pa je seveda odpadel.
V Zavetišču za zavržene rastline smo upoštevali vse omejitve v času epidemije, zato se je naše delo skrčilo le na redno skrb za rastline. Tako sva z Evo enkrat na teden izmenično oskrbovali rastline v našem rastlinjaku na Terenu, ter del rastlin, ki je sameval v družbi slik na razstavi Zeleni rez v Equrni.
V posebej lepem spominu pa sta mi ostala Dan Zemlje in Dan knjige, ko smo sodelovali v iniciativi Branja drevesom 2020 in sva izmenično dva dneva brali našim varovankam prozo in poezijo iz knjige umetnic Zelene zgodbe, ki je nastala v času delovanja ZZR, uporabniki pa so se dogodka lahko udeležili na daljavo preko Facebook Live. To sta bila v zadnjih dveh mesecih edina javna dogodka v naši organizaciji. V običajnih razmerah bi v tem času poleg izvajanja razstavnega programa organizirali vrsto spomladanskih presajanj naših zelenih prijateljic, kjer bi se lahko družili med sabo in z rastlinami, načrtovali pa sva tudi dneve odprtih vrat v ZZR.
Pred kratkim pa smo zopet odprli Zeleno zatočišče, kamor lahko obiskovalci (seveda ob upoštevanju vseh varnostnih priporočil) pridejo posvojit rastlino ali prinesejo rastline, za katere ne morejo več skrbeti.
“Kako bi bilo, če bi se lotili pisanja knjige, snemanja filma ali pesmi … Bi potem še verjeli, da so kulturniki s kulturo na čelu, v času krize odveč in popolnoma ne nujni? Morda pa bi morali uprizoriti t.i. kulturni mrk, morda bi se šele takrat zares zavedali, kako samoumevne so se nam zdele določene dobrine, čeprav niti nismo razmišljali o tem od kod prihajajo.”
Kakšen občutek imaš glede prihodnosti umetnikov in kulture v Sloveniji na sploh?
Prihodnost se mi trenutno zdi zelo negotova, ko spremljam dnevne novice pa na trenutke tudi dokaj temna. Kultura je eno od področij, ki so huje prizadeta zaradi zdravstvene krize. Mislim, da je pomembno, da se med seboj združujemo in si pomagamo, se zavzemamo za boljši položaj ter se ne pustimo utišati. Skupaj smo močnejši.
Kako bi komentirala kulturo in umetnost v času izolacije? Si sploh lahko predstavljamo, da umetnosti v teh trenutkih ne bi bilo: brez knjig, glasbe, filmov … Ali splošna javnost vidi v tem kulturni doprinos?
Nikakor si ne morem predstavljati, da kulture in umetnosti ne bi bilo. Morda se veliko ljudi ne zaveda, da so reči s katerimi se kratkočasimo, del kreativne industrije, delo umetnic in umetnikov, mislim, da se moramo o tem več pogovarjati, predvsem pa verjamem, da je izkušnja tista, ki nam omogoči razumevanje na bolj celostni ravni. Kako bi bilo, če bi se lotili pisanja knjige, snemanja filma ali pesmi … Bi potem še verjeli, da so kulturniki s kulturo na čelu, v času krize odveč in popolnoma ne nujni? Morda pa bi morali uprizoriti t.i. kulturni mrk, morda bi se šele takrat zares zavedali, kako samoumevne so se nam zdele določene dobrine, čeprav niti nismo razmišljali o tem od kod prihajajo.
Da ne ostaneva samo pri težavah; kaj te v tem trenutku vseeno navdihuje, da ne obupaš? Te kaj še posebej razveseljuje?
Trenutno me navdušuje mentorstvo pri ekipi Umetnost za na kompost v sodelovanju z Zavodom Bob, kjer na Livada Lab, zelenici na obrobju Ljubljanskega barja, ustvarjamo land art skulpture, ki se povezujejo z okoljem v katerem se nahajajo tako, da lahko v njem tudi izginejo brez kakršnekoli škode.
Veliko mi pomeni podpora prijateljev, ki me podpirajo že ves čas, sedaj pa je njihova podpora postala še večja dragocenost. Razveseljuje me počasnejši ritem življenja, dolgi sprehodi v gozdu, čist zrak, preživljanje časa na vrtu, igra z mojo mačko Lubičko ter čas, ki ga lahko preživljam s svojimi dragimi.
Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni pomagajo?
Tisti, ki sodelujejo z umetniki, jim lahko pomagajo tako, da ne prekinjajo pogodb, sodelovanj z njimi, ampak jih le prilagodijo trenutnim okoliščinam. Pomagajo lahko tudi tako, da kupujejo od njih, jih najemajo za sodelovanja ali zunanje sodelavce.
Umetnike pa lahko podprejo tudi z nakazilom za ustvarjalce, ki so ostali brez prihodkov. Nakazila zbirajo na računu Rdečega križa Slovenije in so namenjena za plačila osnovnih življenjskih stroškov, kot so položnice in podobno. Podrobne informacije lahko najdejo na solidarniskulturo.org
Anamari, hvala in ostani zdrava!
Intervju je na daljavo potekal 19. maja 2020.
Portretna fotografija: Gaja Naja Rojec
Anamari Hrup, Cvetlični srnjak, 2019, tuš na akvarel papir, 40 x 30 cm, cena originala: 320 €.
Risba je že uokvirjena v globok lesen okvir bele barve, možno jo je pa dobiti tudi brez okvirja. Na voljo je originalna risba (320 €) ter grafika v tehniki giclée v dimenzijah originala (40 €), ter v obliki reprodukcije v digitalnem tisku, v formatu A4 (15 €), ter v obliki razglednice, v formatu 21 x 14 cm (9€).
ZA KULTURNICE IN KULTURNIKE, KI POTREBUJETE POMOČ: https://solidarniskulturo.org/
Na tej strani najdete vse informacije, prijava je enostavna, obravnava hitra,
prejeta sredstva neobdavčena.
DONACIJE ZA NAJBOLJ OGROŽENE V KULTURI:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(OBVEZNO!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020