Aleksandra Saška Gruden je akademska kiparka in je leta 2004 zaključila študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 2006 ima status samostojne delavke na področju kulture in dejavno deluje kot multidisciplinarna umetnica ter sooblikuje umetniško prizorišče v Sloveniji in v mednarodnem okolju. V svojih delih obravnava teme, kot so človeško telo in njegove meje, odnos med zasebnim in javnim, intimni svet posameznika, medčloveški odnosi, podoba ženske v sodobni družbi, kulturna dediščina. Redno razstavlja doma in na tujem (Avstrija, Italija, Velika Britanija, Srbija), kjer se predstavlja samostojno in na skupinskih postavitvah. Je avtorica več javnih postavitev v Sloveniji (Grosuplje, Kranj, Celje) in tujini (Avstrija, Hrvaška). Za svoje delo je prejela: 2. nagrado za slovensko fotografijo leta, Emzin, 3. nagrado za video na razstavi Človek-spomenik v Velenju in 2016. nagrado Društva oblikovalcev Slovenije za projekt Zidnice v Mariboru, ki ga je zasnovala za namen EPK 2012.
Ukvarja se s kiparstvom, prostorskimi postavitvami, prostorskimi intervencijami, performansom, fotografijo, videom, scenografijo, risbo. Za svoja kiparska dela uporablja različne materiale, od tradicionalnih, kot so kamen, les, glina, do naravnih, kot je čebelji vosek in reciklažnih. V projektih veliko sodeluje z drugimi umetniki (Nataša Skušek, Saba Škaberne), bila je tudi vodja več kiparskih simpozijev in razstavnih programov (MKC Maribor in Centralna postaja), tematskih debat (Čajanka za umetnost), likovnih delavnic za otroke in mlade ter je predsednica umetniškega sveta Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Lansko leto je zasnovala in vodila dve okrogli mizi, ki sta obravnavali problematike vezane na mesto Maribor (Umetnost v javnem prostoru in Prostori za ustvarjalce).
“V tej situaciji se je umetnost pokazala kot neke vrste hrana, kot energija za moč, da smo lažje vzdržali dneve in mesece v notranji izoliranosti.”
Aleksandra Saška Gruden, samozaposlena v kulturi - kiparka
Aleksandra, samozaposlena si sicer kot kiparka, a je tvoje delo preveč raznoliko, da bi te lahko definirali samo kot to. Poznamo te predvsem kot performerko, sodelavko različnih projektov, tudi kulturno kritičarko. Verjetno je že narava samozaposlitve v kulturi takšna, da od umetnika nenehno zahteva prilagajanje in s tem delo na raznolikih področjih.
Samozaposleni v kulturi imamo poseben, povsem drugačen status, kot na primer samostojni podjetniki v kulturi. Naš status potrdi Minister za kulturo in če izkažemo izjemni umetniški uspeh ter imamo nizke dohodke, lahko pridobimo pravico za plačilo socialnih prispevkov (pokojninsko ter zdravstveno zavarovanje) iz državnega proračuna. Ne moremo pa uveljavljati pravic redno zaposlenih kot so: bolniški dopust, regres, nadomestila za brezposelnost, pravice do minimalne plače itd. Naš položaj bistveno določa zahteva po doseganju izjemnih rezultatov (vsakih 5 let moramo dokazati svojo visoko kakovostno umetniško udejstvovanje), slabo urejene socialne pravice pa nas silijo, da v ospredje večkrat postavljamo skrb za preživetje kot samo umetniško delo. Zato sprejemamo marsikatero dodatno delo, ki se ne dotika našega specializiranega področja.
Če se zdaj pomaknem iz splošnega opisa k osebemu, pa je torej res moja osnovna dejavnost, pod katero sem „vodena“ na Ministrstvu za kulturo, kiparstvo, vendar na eni strani raznolikosti v prid govori dejstvo, da so se področja nekako pomešala oziroma prehajajo eno v drugo, po drugi strani pa jaz dojemam performans, instalacijo, video in fotografijo še vedno kot kiparsko polje, saj delam s prostorom in v prostoru oziroma z objektom/figuro, ki je v primeru performansa, moje telo. Realno pa je tej raznolikosti polj botroval nek „naraven“ tok, saj mi je bilo težko priti do ateljeja, velikih skulptur v kamnu in lesu pa sčasoma zaradi fizičnih omejitev tudi nisem več zmogla delati, zato sem pričela delati manjše skulpture, na koncu pa so ostali fotografija, video in performans.
Obenem pa je tudi dejstvo (kot sem že prej namignila), da pri nas ni umetniškega trga, kjer bi lahko prodajali svoja dela, država tudi ni poskrbela, da bi na primer kupci likovnih del imeli posebne davčne olajšave ali da bi se pri vsaki javni novogradnji odmeril delež za umetnost (kar je včasih bilo, zdaj pa že nekaj let ta zakon ne more zaživeti), zato je večina nas samozaposlenih v kulturi prisiljena početi različna, „ne-umetniška“ dela. Jaz, na primer, sem 10 let poučevala, vseskozi pa sodelujem z nacionalnim radijem Slovenija, kjer delam kot zunanja sodelavka na področju kulture. Večkrat je to prehajanje iz enega v drugo polje moteče, saj za premišljeno in izvedeno delo potrebuješ kontinuiteto, vsakodnevno delo na tem enem projektu in vsako beganje drugam (na primer priprava radijske oddaje) pomeni odmik, in tudi ne-skoncentriranost. Sem pa sčasoma razvila način, ko delam najprej na enem projektu in nato z njim prekinem, da lahko izpeljem na primer kiparski projekt oziroma razstavo.
Status samozaposlene imaš že veliko let, kaj so po tvoje prednosti in kaj slabosti statusa, sploh sedaj v času zdravstvene krize?
Pri tem odgovoru lahko izhajam iz prejšnjega, na eni strani moramo torej vsakih 5 let izkazovati nove izjemne umetniške dosežke, če želimo svoj status podaljšati in imamo približno 4 leta časa za svoj novi podvig, na drugi strani za svoje delo prejemamo izredno nizke honorarje. Običajno je avtorski honorar umetniku, ki izkazuje izjemne kulturne dosežke, za samostojno razstavo v galeriji cca. 300 eur, za pregledno razstavo bi naj bil 1.000 eur. Nižja kot je cena avtorskega dela, več različnih avtorskih pogodb moramo samozaposleni skleniti, da dobimo določeno višino dohodkov in torej delamo za različne naročnike.
Če nadaljujem z osebno izkušnjo, je pri meni tako, da imam, lahko bi rekla srečo, da sodelujem z drugimi institucijami in precej redno kot zunanja sodelavka z Radijem Slovenija. Tako sem tudi v tej situaciji, ki je na tak ali drugačen način prizadela vse segmente družbe, lahko vsaj za minimalni dohodek delala in s tem pokrila osnovne stroške hrane, vsi ostali stroški (stanovanje, elektrika, telefon ipd.) pa so morali počakati. Iz tega izhaja, da na nek način zgolj status ne zadošča in zame je precej stresno vsakomesečno razmišljanje o tem, ali bom zaslužila toliko, da bom pokrila vse stroške. Seveda pa je prednost in mislim, da je to zame glavni vzvod, da si sama odrejam svoj delovni ritem, da nimam obvez, ki bi me vsakodnevno ujele v osemurni delovnik: od 8h do 16h. Verjetno je to stvar vsakega posameznika: če da na tehtnico je na eni strani določena mera svobode in samostojno odrejanje svojega časa ter na drugi negotovost glede prihodkov in večkrat celodnevno delo, brez osnovne socialne varnosti.
“Nivo kulture je pri nas nizek predvsem iz stališča odnosa do nje, kljub temu pa sami umetniki, kulturniki delajo izredno dobro in imamo na drugi strani veliko kulturnih dogodkov, prireditev, festivalov ter umetniške produkcije na sploh. Veliko nas je, ki skušamo videti in delati stvari v smeri upoštevanja raznolikosti in kvalitetnega umetniškega izraza, ki sprejema to raznovrstnost in drugačnost. To, da sta kultura in umetnost podstat za obstoj naroda, ni treba posebej poudarjati.”
So kateri projekti zaradi trenutne situacije obstali ali lahko delo vsaj malce poteka naprej?
Ja, vsi dogovorjeni projekti so odpadli, seveda je ostala edina, prej omenjena možnost sodelovanja z Radijem Slovenija, ki mi je v tem času „reševala kožo“. Imela pa sem dogovorjeno, da bi v začetku maja v Novem Sadu vodila dve delavnici performansa na eni Fakulteti in na tamkajšnji Akademiji za likovno umetnost. Odpadle so tudi delavnice za otroke, pa vodenje večje kulturne prireditve. Ta bo sicer izvedena v juniju, delavnice pa, če bo le mogoče, naslednje leto ali pa sploh ne.
Ukrepi pomoči samozaposlenim v kulturi so se že začeli izvajati, so se kakorkoli dotaknili tudi tebe? Se ti zdijo ukrepi primerni ali bi bilo po tvoje bolje kako drugače?
Samozaposlenim v kulturi je država omogočila izredno finančno pomoč v obliki trimesečnega temeljnega dohodka. Tega sem tudi prejela, zdelo pa bi se mi smiselno, da se bolj kot ta kratkoročna pomoč ( v primeru, da bomo ob koncu leta zaslužili enako kot preteklo leto, ga bomo morali v celoti vrniti!) razmišlja v smeri dolgoročnega načina reševanja problemov samozaposlenih v kulturi in možnosti univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi ga prejemali vseskozi.
Sama si honorarna sodelavka programa ARS; kakšen odnos imajo mediji do umetnosti in kulture? Kako to sama doživljaš kot povezovalka teh dveh področij?
Tretji program Radija Slovenija, program ARS je edini radijski program pri nas, ki je namenjen izključno kulturi in umetnosti. Pokriva vse oblike kulturno informativnih, umetniških, izobraževalnih in eseističnih vsebin, zato je to zame edina možna opcija, da lahko to delam. Kot likovna ustvarjalka pa vendar opažam pomanjkanje prisotnosti likovne kritike in prispevkov s področja likovno-vizualne umetnosti v vseh zvrsteh medijev. V zadnjih letih se je to področje izredno skrčilo, strokovno ga pokriva zgolj revija Likovne besede, ki izhaja pod okriljem ZDSLU (Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov), v dnevnem časopisju, na televiziji in tudi na programu ARS pa je področje likovno-vizualnega oziroma likovne kritike slabo zastopano. Samo za primer v osemdesetih letih preteklega stoletja so socialistični dnevni časopisi redno spremljali umetniško produkcijo s kritikami, ki so jih pisali večinoma zunanji strokovni sodelavci. V podobnem obdobju leta 1986 je Delo objavilo osem kritik razstav, Dnevnik sedem, Večer dve, Primorske novice eno in Naši razgledi pet. Danes lahko v Delu in Dnevniku zasledimo zgolj eno ali največ dve likovni kritiki, v ostalih časopisih pa nobene več.
“Prav v situaciji, ki smo ji (bili) priča in se je dotaknila vseh nas, se je pokazala izredno vzpodbudna vloga umetnosti. Umetniki na posameznih področjih so se odzvali in delovali izredno podporno, odprto ter optimistično. V tej situaciji se je pokazala umetnost kot neke vrste hrana, kot energija za moč, da smo lažje vzdržali dneve in mesece v notranji izoliranosti. Rekla bi, da sta kljub fizični izolaciji bili socialna in duševna povezanost visoki in k temu je kultura gotovo zelo prispevala.”
Kakšen je tvoj delovni dan sedaj v krizi v primerjavi s tistim prej? Ali že razmišljaš, kako bo v prihodnje, po krizi, se morda že pripravljaš na nove projekte?
Ker so projekti odpadli, več časa preživim doma in se posvečam študiju, načrtujem nove načine dela in projekte, ki bi jih lahko izvedla v prihodnosti. Obenem pa na nek način opazujem in čakam, kako se bodo stvari odvijale, saj imam občutek, da bo prišlo do spremembe, ki bo zame pomenila novo pot in drugačno organiziranost. Kako in kam pa še ne vem.
Kakšen občutek imaš glede prihodnosti umetnikov in kulture v Sloveniji na sploh?
Razvoj in spodbujanje kulture bi lahko dosegla večje razsežnosti, če bi se namensko vlagalo v pridobivanje znanja in zavesti o pomenu likovne, še posebej sodobne umetnosti. Da bi približali likovno umetnost čim širšemu krogu ljudi, bi bilo potrebno dodatno, poleg vodstev po razstavah, organizirati programe kot so predavanja, okrogle mize in delavnice. Kar se sicer že dogaja.
Osebno pa imam precej slab občutek in sem večkrat razočarana nad splošnim mnenjem ter odnosom različnih sfer javnosti do kulture in umetnosti. Večkrat (še vedno) slišim, da smo umetniki nekakšni paraziti in živimo na račun drugih, da smo „zgube“ in lenuhi ter, da če ne moremo živeti od lastnega dela, naj pač gremo delat nekaj drugega. To mi da misliti, da večina teh verjetno ne vedo kaj je umetniško ustvarjanje, obenem dvomim, da so kdaj stopili v gledališče, v galerijo ali prebrali kakšno leposlovno delo. To se sprašujem tudi, ko slišim podobno neprimerne izjave vladajočih struktur, politikov ali celo ministra za kulturo. Menim, da je nivo kulture pri nas nizek predvsem iz stališča odnosa do nje, kljub temu pa sami umetniki, kulturniki delajo izredno dobro in imamo na drugi strani veliko kulturnih dogodkov, prireditev, festivalov ter umetniške produkcije na sploh. Veliko nas je, ki skušamo videti in delati stvari v smeri upoštevanja raznolikosti in kvalitetnega umetniškega izraza, ki sprejema to raznovrstnost in drugačnost. To, da sta kultura in umetnost podstat za obstoj naroda, ni treba posebej poudarjati, in če se vrnem k vprašanju glede prihodnosti kulture pri nas, želim verjeti, da se bo stanje izboljšalo, kar pa bo v tem času (po tej krizi) precej težko doseči. Upam, da bo Asociacija v smeri v kateri dela še naprej prodorna in tudi uspešna.
Kako bi komentirala kulturo in umetnost v času izolacije? Si sploh lahko predstavljamo, da umetnosti v teh trenutkih ne bi bilo: brez knjig, glasbe, filmov … Pa vendarle je tudi to umetnost, ali splošna javnost vidi v tem kulturni doprinos?
Prav v situaciji, ki smo ji (bili) priča in se je dotaknila vseh nas, se je pokazala izredno vzpodbudna vloga umetnosti. Umetniki na posameznih področjih so se odzvali in delovali izredno podporno, odprto ter optimistično. V tej situaciji se je umetnost pokazala kot neke vrste hrana, kot energija za moč, da smo lažje vzdržali dneve in mesece v notranji izoliranosti. Rekla bi, da sta kljub fizični izolaciji, bili socialna in duševna povezanost visoki in k temu je kultura gotovo zelo prispevala. Ogledi filmov, gledaliških predstav, glasba iz balkonov, virtualni sprehodi po galerijah in ogledi razstav, plesne delavnice preko medmrežja in še mnogo drugega so v tem času pomembno doprinesli h kvaliteti preživetega časa za štirimi stenami in upam, da to ne bo pozabljeno.
“V tem času se je vzpostavila neka nova solidarnost, ki smo jo zaznali vsi. Senzibilizacija in introspekcija sta pripomogli, da zaznavamo tudi težave drugih in kulturniki smo prav tako na preizkušnji, ali se bomo uspeli povezati v nekaj novega.”
Da ne ostaneva samo pri težavah; kaj te v tem trenutku vseeno navdihuje, da ne obupaš? Te kaj še posebej razveseljuje?
Tudi pri prejšnjem odgovoru sem bila pozitivna in navdih iščem vseskozi, v težavah pa najdem tudi izziv. Na nek način me situacija v kateri smo se znašli opogumlja, saj jo vidim kot možnost, da nas potisne oziroma prisili v nov način dela, razmišljanja in občutenja. Vsaj upam, da nas bo in bomo na nekaj, kar smo prej gledali kot splošno sprejeta realnost, uspeli pogledati drugače, predvsem kot ljudje. Upam, da bomo iz svoje zazrtosti zgolj vase uspeli videti tudi druge, s katerimi si delimo prostor in čas.
V svojih delih, performansih, se navadno navezuješ na preteklost, dediščino. Veliko potuješ in imaš razstave na različnih koncih Evrope, bi lahko rekla, da se odnos do umetnost in dediščine razlikuje od države do države in kaj je po tvojem mnenju vzrok za to razliko?
Preteklost in dediščina so-oblikujeta našo identiteto in vsakdanje življenje. Navzoča sta v mestih, pokrajini, arheoloških najdiščih in seveda v vseh segmentih kulture (v literaturi, likovni umetnosti, obrtniških dejavnostih ipd.). Opažam, da družba ali država, ki ceni svojo kulturno dediščino, ceni tudi raznolikosti, obenem pa vse, kar je skupno. Zato sem posamezne države in njihovo družbeno urejenost doživela prav preko tega odnosa. Dober odnos do lastne zgodovinske preteklosti je pogoj za prav tako dobro sprejetost kulture in umetnosti. V Avstriji na primer je to zelo v ospredju, prav tako pa tudi v Srbiji, kjer kljub nizkim prihodkom (v primerjavi z nami) v družbi cenijo umetnost in umetnike.
Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni pomagajo?
V tem času se je vzpostavila neka nova solidarnost, ki smo jo zaznali vsi. Senzibilizacija in introspekcija sta pripomogli, da zaznavamo tudi težave drugih in kulturniki smo prav tako na preizkušnji, ali se bomo uspeli povezati v nekaj novega. Izziv vidim v tem, da bi ta solidarnost zaživela na ravni celotne družbe in države, bila vključena ter sprejeta kot sistem. Torej pomoč med posamezniki se je zgodila in se odvija, vendar samoorganiziranost ne more reševati vseh težav. Zato je nujno, da kot družba vsi pristopimo k temu. Osebno mi je všeč hitra in aktivna udeležba umetnic in umetnikov znotraj skupine Pomoč samozaposlenim v kulturi v času Kovid 19 in uspešen zagon sklada za pomoč samozaposlenim v kulturi pod okriljem Rdečega križa. Takšna vrsta pomoči je zelo konkretna in direktna in tako deluje tudi do tistih, ki jim je namenjena. Ampak kot rečeno, to nalogo bi morala prevzeti družba kot celota in jo reševati država.
Aleksandra, hvala in ostani zdrava!
Intervju je na daljavo potekal 16. maja 2020.
Portretna fotografija: arhiv umetnice
Aleksandra Saška Gruden, SpraškA, 2010, žgana rjava glina, cca 18 x 5 cm, 150 EUR.
ZA KULTURNICE IN KULTURNIKE, KI POTREBUJETE POMOČ: https://solidarniskulturo.org/
Na tej strani najdete vse informacije, prijava je enostavna, obravnava hitra,
prejeta sredstva neobdavčena.
DONACIJE ZA NAJBOLJ OGROŽENE V KULTURI:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(OBVEZNO!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020