Aleksandra Farazin (1981, Ptuj) je diplomirala na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, Oddelku za likovno umetnost, pod mentorstvom profesorja Oto Rimeleja, na področju vizualne (risba) in konceptualne (performans) umetnosti (Fenomen avtoportreta in izraznost risbe). Dodatno se je izobraževala na poletni univerzi na Finskem (Helsinki Summer School 2011 / Collective Paintings Workshops) pod mentorstvom Teemu Mäki in Sampsa Indrén.
Umetnica, samozaposlena v kulturi, deluje na področju sodobne umetnosti, vizualne in konceptualne umetnosti, od klasičnega slikarstva do konceptualnih site-specific, land art-a in bio art-a, intermedijskih instalacij. Izmed številnih skupinskih razstav izstopa njeno sodelovanje na 3. mednarodnem istanbulskem trienalu 2016 v Turčiji, kjer se je širši javnosti tudi skozi medijsko odmevnost predstavila z bio-organsko instalacijo, ter na večji mednarodni razstavi ženske umetnosti KADEM ˝Once Per Annum: State, Body, Mind˝ 2019, Istanbul, Turčiji.
“Vedno bolj se cenita solidarnost in nesebičnost; ne le človek do človeka, temveč tudi do narave, ki smo jo do sedaj uničevali in kar je pravzaprav tudi v največji meri odraz omejene in egoistične perspektive posameznika.”
Aleksandra Farazin Ipek, samozaposlena v kulturi - pedagoginja in intermedijska umetnica
Aleksandra, najprej bi te prosila, če se lahko bralcem na kratko predstaviš in poveš, kako združuješ pedagoško delo z intermedijsko umetnostjo?
Sebe bi najenostavneje definirala kot sodobno vizualno umetnico zaradi raznolikosti umetniških področij na katerih delujem ter zvrsti umetniških del, ki jih ustvarjam. Ta se vrstıjo od klasičnih in novomedijskih likovnih del, slik, risb, grafik, fotografij, videov, digitalnih odtisov, digitalnih kolažev in uporabne umetnosti, do konceptualnih oblik, kot so performans, site-specific, land-art, bio in interaktivne prostorske instalacije.
Status intermedijske umetnice sem pridobila v glavnem iz tega razloga, saj v klasifikaciji specializiranih poklicev na področju kulture ne obstaja kategorija 'interdisciplinarnega umetnika', ki bi rešila tudi marsikoga drugega, ki ustvarja na večih umetniških področjih, vendar kvantitativno ne more zadostiti kriterijem posameznih poklicev, čeprav celostno gledano kvalitetno in količinsko zadostno opravlja svoje delo. Glede tega, da bi se dodala omenjena kategorija v klasifikacijo poklicev kulturnikov, so v preteklosti že potekale razprave in pozivi ministrstvu, vendar se to do danes ni udejanjilo, čeprav je po mojem mnenju nujno potrebno, glede na to, kako hiter je razvoj sodobnih oblik umetnosti in ustvarjanja. Moje pedagoško delo je prav tako med projekti, ki jih izvajam, in sicer v obliki mentorstva, izobraževanja mladine in otrok predvsem o sodobnih oblikah umetnosti.
Status samozaposlene si dobila pred dobrim letom in pol, katere so tiste prednosti statusa, ki so te prepričale, da zaprosiš zanj? S statusom tudi ni vse tako enostavno, kaj so po tvojem pomanjkljivosti?
Za status sem zaprosila, ker sem na področju, v glavnem v lastni režiji in z lastnimi investicijami v dodatna izobraževanja, sodelovanja in projekte doma in na tujem, tako delovala že skoraj celo dekado. Biti samozaposlen v kulturi ni lahko, sicer pa nikdar tudi nisem pričakovala, da bi lahko živela le od ustvarjanja svoje umetnosti, ne v Sloveniji, ne kje drugod. Morda pa sem upala, da bo več možnosti za sodelovanja in na splošno, več dela. Sama uživam v svojem poklicu, velikokrat se sprevržem v deloholika. Verjetno v nasprotju od prepričanja marsikoga, da smo umetniki le boémi, ki bi radi 'bluzili' in po liniji najmanjšega odpora 'vlekli' denar od drugih ali države. Ker sem želela doseči le nekaj svojega, neodvisno od kogarkoli drugega, sem se podala na pot samozaposlitve. Mi ni žal, sem zelo ponosna na svoje dosežke in v tem duhu delam tudi naprej. Kako bo v prihodnosti, pa bomo videli.
So kateri tvoji projekti zaradi trenutne situacije obstali ali lahko delo vsaj malce poteka naprej?
Moje delo ves čas brez večjih prekinitev poteka naprej. To namreč tudi sicer poteka od doma, oziroma domačega ateljeja, tako da samoizolacija ni drastično vplivala name. Je pa res, da so se določeni projekti morali prestaviti. Že v juniju sem imela načrtovano razstavo v Istanbulu, ta se bo zgodila najverjetneje jeseni, če se bodo razmere v obeh državah dovolj stabilizirale.
“Umetnost ne more biti cenjena, če se temu ne daje dovolj velike pozornosti in nege. Pozornost in 'nega', razumevanje in sprejemanje te prvobitne in nadvse pomembne človeške dejavnosti pa se mora oblikovati v ljudeh samih, torej skozi izobrazbo in izkušnjo, predvsem pa najprej tudi toleranco do nečesa drugačnega.”
V času zdravstvene krize si začela šivati maske, povsem brezplačno si jih delila. Kako si se odločila za to, komu jih podarjaš? Boš s tem nadaljevala?
Ko se je kriza poglabljala, sem bila resnično zaskrbljena za vse nas. Ljudje niso imeli zaščite, ne tisti, ki so se iz epidemije posmehovali, ne oni, ki so se bali za lastno zdravje, saj so vedeli, da z vsakih izhodom tvegajo okužbo. Doma smo imeli nekaj medicinskih mask še iz prejšnjih zalog in tudi nekaj, ki sem jih prinesla s seboj iz Turčije, vendar sem želela pomagati drugim. Na dan so prihajale prve zgodbe ljudi, ki so začeli šivati maske sami in doma, ker imam te sposobnosti tudi sama, sem takoj poprijela za delo. Komur sem lahko, sem zašila in podarila masko, v slovenske kraje sem jih pošiljala po pošti. Naročila sem dobivala tudi iz tujine, kamor pa se ni dalo pošiljati. Moja delovna akcija je torej stekla povsem samoumevno in takoj. Naročil je vedno manj, saj so ljudje sedaj že v glavnem preskrbljeni z maskami, se pa najde še kdo, ki mu je všeč moj dizajn in jo naroči. Kljub temu, da se mi pozna, da nisem v stroki šiviljstva in da potrebujem malce več časa za izdelavo, dokler ne poide material, še vedno ugodim naročilom.
Ukrepi samozaposlenim v kulturi so se že začeli izvajati, so se kakorkoli dotaknili tudi tebe? Se ti zdijo ukrepi primerni ali bi bilo po tvoje bolje kako drugače?
Glede na zmedo, ki se dogaja na našem političnem področju, sem precej zaskrbljena in verjetno tudi upravičeno skeptična do zaprošanja tovrstne pomoči. Ukrepi so glede na razmere, položaj in situacijo naše države takšni kot so, ne moremo pričakovati, da bi lahko dobili v Sloveniji, denimo, isto podporo kot jo dobi kultura v Nemčiji. Ampak to nakazuje na dolgotrajen problem slabega gospodarjenja v državi, ki je negotovo in nezanesljivo. Kaj ti služi neka denarna pomoč, ki jo boš morda v bližnji prihodnosti moral vračati?
Že vrsto let si nenehno na poti med Mariborom, domačim Ptujem in Istanbulom. V Turčiji si tudi razstavljala, bi lahko naredila krajšo primerjavo odnosa do kulture med obema državama? Kje je, na primer, lažje dobiti razstavo in preživeti kot umetnik? Kako je s statusom samozaposlenega v kulturi
v Turčiji?
Da, Maribor, Ptuj, Istanbul so bile moje najpogostejše destinacije do sedaj in bodo verjetno ostale tudi v prihodnje. Čeprav sem se lani preselila v Istanbul, se v Slovenijo redno vračam zasebno ter poslovno.
Dobiti razstavo doma ali v tujini od začetka res ni bilo lahko. A kakor sem pričela s prvimi projekti, tako se je širila mreža bodočih sodelovanj. V preteklih letih sem tudi v Turčiji uspela uveljaviti svoje umetniško delovanje v javnosti, delno po zaslugi odzivnosti v medijih, ter v krogih tamkajšnje umetniške scene, med kolegi in prijatelji umetniki. Sedaj dobivam redna vabila na sodelovanja in razstave.
Imeti status kulturnika/umetnika v Turčiji je drugače kakor tukaj pri nas. Kolikor sem razumela, je primerljiv z nekakšno nagrado za življenjsko delo, ki jo s strani države pridobijo predvsem že starejši umetniki, precej uveljavljeni in uspešni, z veliko dosežki in nagradami. Omogoča manjša mesečna izplačila ter pogoje za upokojitev, doseže se ga težko. Status umetnika v Turčiji zato ni pretirano popularen, sploh ne med mlajšimi, razumljivo. In verjetno tudi ni potreben, saj ima Turčija, predvsem Istanbul kot metropola, trg umetnosti kar veliko bolje razvit v primerjavi z nami. Umetniki veliko prodajajo, umetniške razstave so po večini prodajne. Morda bi kdo lahko trdil, da je sodobna umetnost za malenkost manj 'drzna' od te na zahodu, vendar ljudje v veliki meri cenijo in podpirajo vse oblike umetnosti in kulture, kar kaže na njihovo eklektičnost ter odprtost do drugačnega, novega. Čeprav bi med vrstami mojih turških kolegov s področja umetnosti bilo za slišati, da bi njihova vlada lahko bolje vlagala v razvoj kulture in umetnosti, se po mojem mnenju, in verjetno mnenju še marsikaterega drugega poznavalca, njim veliko bolje godi kot na primer, nam. Kultura, umetnost sta velik in pomemben del turške ekonomije, saj sta tudi tesno povezani s turizmom ter njihovo kulturno dediščino.
Ali umetnik lahko preživi le s svojo umetnostjo, je odvisno od posameznika, njegovega načina in potreb življenja, položaja. Večina, ki jih poznam, počne še kaj zraven, običajno je to profesura na univerzah, fakultetah, višjih šolah.
Kot sedaj marsikje drugod, je umetniška oz. kulturna dejavnost zastala, saj so zaprte galerije, muzeji itd. Tudi oni organizirajo online razstave in avkcije, da bi umetnostni trg deloval naprej, kolikor je pač to mogoče. Razumljivo je opaziti upad trga, prodaje, vendar umetniki po večini nadaljujejo s svojim delom ter se pripravljajo na prestavljene razstave in projekte. Upajo, da se bo vse skupaj normaliziralo.
“Ljudje, ki smo najrazvitejša bitja, nosimo odgovornost do dobrega gospodarjenja temu planetu, to nam omogočajo naše možganske kapacitete. In verjamem, da je to najmanj, kar bi lahko storili ne le za naravo, temveč posledično tudi zase in generacije za nami.”
Kako se v Turčiji počutiš kot umetnica z zahoda?
Turki so zelo odprti ne le do ljudi z zahoda, do vseh kultur s celega sveta. Dober primer so na primer Sirijci, resnično množična populacija beguncev, ki je pribežala v Turčijo, se tam asimilirala in sedaj normalno sobivamo. Turki so izjemno eklektičen in odprt narod, vsaj po lastnih izkušnjah, zelo prijazni, ustrežljivi in tolerantni. Pri njih sem okusila dosti več medčloveške solidarnosti, kot pa marsikje drugje.
Kakšen je tvoj delovni dan sedaj v časih pandemije? Ali že razmišljaš, kako bo v prihodnje, po krizi, se morda že pripravljaš na nove projekte? Verjetno še ne veš, kdaj se boš sploh lahko vrnila v Istanbul. Imaš morda kakšne načrte za razstave tam?
Od začetka korona krize je bilo treba nameniti kar nekaj pozornosti in časa upoštevanju ter izpeljavi ukrepov za zaščito pred okužbo. Sedaj namreč, ko sem v Sloveniji, bivam pri svojih starših, ki pa sodijo v rizično skupino, kar se tiče korona virusne obolevnosti. Ko sem ugotovila, da se ne bom mogla vrniti v Turčijo, sem se po eni strani zavedala, da sama predstavljam veliko grožnjo svojim staršem hkrati pa, da sem jima lahko v tem primeru tudi v veliko pomoč. Prevzela sem torej vsa opravila ter dejavnosti za zaščito in ker se je na začetku bilo treba kar pošteno uskladiti, je moje delo večkrat zaradi tega zastalo. Sedaj, ko smo se na vse to že nekako navadili, si spet lažje oblikujem delovni dan in opravljam načrtovano.
Naslednji nov projekt je razstava ob 30. obletnici galerije Media Nox, predviden meseca junija, česar se že zelo veselim, sodelovanja in ustvarjanja. V Turčijo pa se vračam ob naslednji priliki, nekako se nam dozdeva, da bi to lahko bilo nekje zgodaj jeseni. Kot že rečeno, me tudi tam čaka priprava na razstavo.
Kakšen občutek imaš glede prihodnosti umetnikov in kulture v Sloveniji na sploh?
Umetniki v Sloveniji bodo še naprej odvisni od posluha vlade, tudi posluha javnosti, publike. Če umetnost še naprej ne bo cenjeno področje delovanja v naši državi, se umetnikom še dalje slabo piše. Umetnost pa ne more biti cenjena, če se temu ne daje dovolj velike pozornosti in nege. Pozornost in 'nega', razumevanje in sprejemanje te prvobitne in nadvse pomembne človeške dejavnosti pa se mora oblikovati v ljudeh samih, torej skozi izobrazbo in izkušnjo, predvsem pa najprej tudi toleranco do nečesa drugačnega. Tu je še problem centralizacije, vse regije bi morale biti enakomerno obravnavane in finančno podprte.
Področje umetnosti in kulture v Sloveniji pa ne bo odvisno le od odnosa države do kulture, temveč tudi od odnosa umetnikov samih, in sicer drug do drugega. Na žalost je v Sloveniji že na splošno med ljudmi prisotne precej nevoščljivosti, spodkopovanja, tovrstno 'ligaštvo' je v veliki meri prisotno tudi v naših vrstah. Polarizacija žal učinkuje izjemno razdiralno in le še dodatno šibi to vejo naše družbe, ki bi enotno lahko delovala bolj učinkovito in sinergično napajala samo sebe. V Turčiji denimo, kjer je umetnostni trg velik, konkurenca pa še večja, so umetniki med sabo kolegi, umetniško dejavnost drugega ne razumevajo kot grožnjo, temveč kot vir novih navdihov in vzajemnih delitev znanj, izkušenj, sodelovanj, prijateljstev. Z veseljem te sprejmejo v svoj krog, ne glede na to, ali si jim na prvi vtis všeč ali ne, če sodeluješ s konkurenčno organizacijo ali samo z njimi. To sem prav tako opazila v severnih državah. Pri nas pa se mi zdi, da je prisotnega preveč nesmiselnega komolčenja. Osebno me sicer to ne obremenjuje več toliko, a mi je žal, da ta karakteristika slovenske kulture postaja (raz)vidna drugod.
Upam le, da bo naša družba v prihodnje bolj napredovala po zgledu naprednejših družb, v smislu splošnega pomena tega, kaj pomeni biti človek in sočlovek. Ni potrebno, da je ves svet grebatorski po ameriškem stilu, ki je že tako ali tako iz mode, passé. Vedno bolj se cenita solidarnost in nesebičnost; ne le človek do človeka, temveč tudi do narave, ki smo jo do sedaj uničevali in kar je pravzaprav tudi v največji meri odraz omejene in egoistične perspektive posameznika.
“Umetnost omogoča, da nekaj 'štrli' iz ravnine, da je nekaj drugačno od povprečja. Umetnost predstavlja vedno še eno možnost več, ki obstaja. Neskončno polje improvizacij. Če ne bi bilo česa takega, ne bi bilo napredka, bila bi le ravna črta. Umetnost z manifestiranjem drugačnosti človeškega dojemanja pestri naša življenja, jih dela bolj polna ter dinamična. Ljudje umetnost in kulturo na vsakodnevni ravni koristijo na veliko, vendar se tega sploh ne zavedajo.”
Omenila si odnos do kulture kot tudi do narave, nenazadnje se v tvojih delih vedno najde ravno motiv slednjega, predvsem cvetje - vrtnice. Gre za osebni simbol ali si na splošno zagovornica ohranjanja narave in to izhaja iz tega?
Rekla bi, da sem na splošno zagovornica narave, moja nagnjenost k temu pa je verjetno posledično izoblikovala tudi ta osebni simbol, ki ga omenjaš in ki je močno prisoten v mojem ustvarjanju. Verjamem pač v psihologijo konstantnega 'čiščenja' in zračenja, tako okolja kot človekove notranjosti, zavesti. Čiščenje v smislu biti odgovoren, da nisi škodljiv ne drugim ljudem, ne drugim stvarem, v materialnem kot tudi duhovnem smislu. Ljudje, ki smo najrazvitejša bitja, nosimo odgovornost do dobrega gospodarjenja temu planetu, to nam omogočajo naše možganske kapacitete. In verjamem, da je to najmanj, kar bi lahko storili ne le za naravo, temveč posledično tudi zase in generacije za nami.
Kako bi komentirala samoumevnost umetnosti in kulture v času izolacije; se ti zdi, da je publika začela v tem obdobju kaj drugače opažati, razmišljati o pomenu kulture ter umetnosti za naš vsakdan: knjige, filmi, glasba preko spleta, fotografije ipd.? Kaj je po tvoje bistvo umetnosti v odnosu do družbe?
Iskreno, dvomim, da se ljudje sedaj bolj zavedajo, kako jim umetnost in kultura pomaga pri njihovi zadovoljitvi in zabavi, vsaj po večini. Ljudje se po mojem mnenju še vedno premalo zavedajo, da je umetnost tista, ki dovoljuje drugačen način izražanja, dojemanja, pristopanja, razumevanja, komuniciranja, gledanja, poslušanja. Da je umetnost sovzrok napredovanja marsikatere veje, recimo tehnologije, da se z različnimi disciplinami kar naprej povezuje in dopolnjuje.
Umetnost omogoča, da nekaj 'štrli' iz ravnine, da je nekaj drugačno od povprečja. Umetnost predstavlja vedno še eno možnost več, ki obstaja. Neskončno polje improvizacij. Če ne bi bilo česa takega, ne bi bilo napredka, bila bi le ravna črta. Umetnost z manifestiranjem drugačnosti človeškega dojemanja pestri naša življenja, jih dela bolj polna ter dinamična. Ljudje umetnost in kulturo na vsakodnevni ravni koristijo na veliko, vendar se tega sploh ne zavedajo.
“Kriza, kot jo doživljamo sedaj, nam dejansko daje priložnost, da spremenimo svet na bolje.”
Da ne ostaneva samo pri težavah; kaj pa te v tem trenutku vseeno navdihuje, da ne obupaš? Te kaj še posebej razveseljuje?
Težave res da so, vendar se sama ne obešam več toliko nanje. Sploh, ko enkrat pride do vprašanja živeti, preživeti, se ponovno in še bolj vračam v svojo minimalistično mantro, kjer v sleherni situaciji najdem navdih, zadovoljstvo in veselje do vsega, kar me obkroža, ter to skušam deliti tudi z drugimi.
Od narave do srčnih, iskrenih ljudi, ustvarjalnih iskric, ki nikoli ne zamrejo, techne - spretnosti, veščini, ki jo posedujem. Uživam v svojem delu še posebej tudi zato, ker vidim, da marsikoga zelo osrečuje in navdihuje.
Še posebej me navdušuje upanje oziroma možnost, da bi ljudje lahko spremenili način življenja, potrošništva, odnosa do okolja, sedaj, ko smo videli kakšen učinek ima zaustavitev ustaljenega načina naših življenj na okolje. Nujno je že zaustaviti onesnaževalno politiko svetovnega gospodarstva ter razviti zelene, okolju prijazne in trajnostne sisteme delovanja in življenja. Zelene zaposlitve in čisto ekonomijo. Podnebne spremembe so kot pandemija v počasnem posnetku. Kriza, kot jo doživljamo sedaj, nam dejansko daje priložnost, da spremenimo svet na bolje.
Za konec: kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni pomagajo?
Ceniti umetnost, v prvi vrsti. Temu samodejno sledi podpirati umetnost. Ampak do takšnega mišljenja je pot, ki jo je potrebno predhodno prehoditi, predvsem v glavah ljudi. ˝V čem je vrednost videa neke gole ženske, ki vrti hulahop na plaži˝, ali, ˝čemu je namenjena galerija s stropom obešenih 'cvekov', kar sploh niti ni lepo za videti˝... To so vprašanja, ki si jih ljudje zastavljajo, ko jih umetnost preseneti in se pogosto ob tem znajo le zgražati. Zgražati, obrekovati je najlažje. Veliko več miselne dejavnosti moramo ljudje posvetiti nečemu, česar ne razumemo na prvo žogo in ki je, predvsem, drugačno od našega ustaljenega načina razmišljanja. Družba mora najprej doseči raven razumevanja umetnosti na osnovni ravni, sploh pa bi v današnjem času moralo ljudem postati jasno, da umetnost ni tukaj samo zato, da je lepa. V razvitih deželah, denimo na severu, kaj takega sploh ni več niti vprašanje ali problematično, že lep čas. Je pa to stvar izobrazbe, splošne razgledanosti, intelektualne odprtosti. Na izobrazbo ter glave ljudi pa v veliki meri vpliva politika.
Aleksandra, hvala za zanimiv “klepet” na daljavo, ostani zdrava!
Intervju je na daljavo potekal 13. maja 2020.
Portretna fotografija: arhiv umetnice
Oglejte si Aleksandrino razstavo v galeriji Media Nox (2017), ki jo omenja v intervjuju: Samo nebo je meja
Aleksandra Farazin Ipek, Vrt, 2004, orig. linorez, ročno tiskanje, 13 x 18 cm, 150€.
ZA KULTURNICE IN KULTURNIKE, KI POTREBUJETE POMOČ: https://solidarniskulturo.org/
Na tej strani najdete vse informacije, prijava je enostavna, obravnava hitra,
prejeta sredstva neobdavčena.
DONACIJE ZA NAJBOLJ OGROŽENE V KULTURI:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(OBVEZNO!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020