Tina Konec je leta 2015 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2019 zaključila tudi magistrski študij iste smeri. S klasičnim, na videz preprostim likovnim postopkom, preko detajlirane drobno- črtkane risbe v tehniki tuša ali svinčnika na papirju ustvarja kompleksna dela, ki jih zaznamuje senzibilnost in prezenca. Že skoraj arhetipski motiv drevesne veje prestopa iz intimnega v simbolno, pri čemer se odpira tudi širši kontekst morfološke univerzalnosti in skrivnosti narave. Njeno delo lahko razumemo tudi v kontekstu opozorila na ogroženost naravnega okolja, sočasno pa je mogoče zaznati tudi optimizem in navdušenje nad življenjem. Umetnica se je tako doma kot v tujini predstavila s številnimi samostojnimi in skupinskimi razstavami, za svoje delo pa je prejela že več nagrad, med drugim študentsko Prešernovo nagrado ALUO (2019) in grand prix mednarodnega slikarskega Ex-tempora v Piranu (2018). Od leta 2019 je samozaposlena v kulturi.

http://tinakonec.com/

Tina, status samozaposlene v kulturi si sicer dobila ne dolgo nazaj, a vendarle nisi pričakovala te krize. Kako se te je kot samozaposleno to vse skupaj dotaknilo, s katerimi težavami se srečuješ?
Že pred prijavo za status samozaposlene v kulturi sem se zavedala vseh manj ugodnih stvari, ki jih ta prinaša s sabo. Vsi samozaposleni se zavedamo neidealnosti znotraj statusa, a kljub temu vztrajamo in delamo naprej, saj gre za naš način življenja in za poslanstvo, ki se mu je skoraj nemogoče odreči.

Krize v takšni obliki najbrž nihče ni pričakoval. V zadnjih letih smo večkrat brali in poslušali o izbruhih virusov nekje daleč stran kot tudi o mnogih drugih stvareh, ki bi lahko do neke mere vplivale na naš način življenja, a do tega na občutni ravni nikoli ni prišlo. Med ljudmi se je posledično oblikovalo podzavestno pomirjujoče mišljenje, da so tovrstne informacije pretirane in da smo mi, na sredi civiliziranega sveta, sredi stare Evrope, nedotakljivi. A tokrat smo se tudi sami znašli sredi dogajanja, ki smo ga prej opazovali zgolj po televiziji. Ideja varnega zavetja se je zamajala.

Mislim, da je vsakdo imel svoj moment, ko se je zavedel resnosti in razsežnosti situacije. Jaz sem ga doživela v tednu, ko so se začela množična odpovedovanja vseh dogodkov, od športnih do kulturnih. Tudi manjša odprtja likovnih razstav so odpadla. Sprva je šlo le za dogodke, nato pa so začela vrata ena za drugo zapirati še vse institucije. Kmalu je prišlo na vrsto še zavedanje o finančnih posledicah karantene, kar smo številni tudi hitro občutili na lastni koži.

Čeprav sama nimam omembe vrednih težav, sem vendarle del kulturnega sektorja in vsak njegov problem je tudi moj. Vemo, da si kultura še od zadnje finančne krize ni opomogla, pa je tukaj že nov udarec zanjo.

Do statusa samozaposlenega ni enostavno priti pa tudi zaspati ne gre ob tem, saj se je potrebno vedno znova dokazovati, delati in še enkrat dokazovati, da si ponovno upravičen podaljšanja. Status imaš registriran na različnih področjih, kako ti jih uspeva združevati in, katero od teh področij ti omogoča preživetje, je katero, ki še posebej izstopa v tem oziru?
Vsakih pet let je potrebno na novo dokazati, kako uspešen si bil, koliko referenčnih razstav, medijskih objav in recenzij si imel, saj te ministrstvu dokazujejo, koliko je tvoje delo pripomoglo k dobrobiti slovenske kulturne scene. Še bolj kot status se je potrebno potruditi za plačane socialne prispevke, kriteriji za slednje so še višji.

Ko se prijavljaš za status, lahko izbereš različna področja, s katerimi želiš biti vpisan v razvid. Ko sem se odločala za področja, se mi je zdela kombinacija slikarstva, ilustracije in fotografije zame najprimernejša pa tudi logična, saj se v teh medijih največ izražam. Najbrž pri vsakem posamezniku variira, koliko se ukvarja s katerim od izbranih področij in koliko dohodka ima od posameznega. Pri meni gre za kombinacijo vsega in še marsičesa drugega, pri čemer na tak ali drugačen način ostajam znotraj polja kulture. Samo od enega izmed področij pa je v Sloveniji izjemno težko finančno shajati.

“Izoblikovati se bo morala nova realnost in iskreno upam, da bo boljša od prejšnje. Če ne bo prišlo do določenih sprememb, se ne obeta nič dobrega, ne kulturi ne drugim dejavnostim, ne družbi in ne posamezniku.”

Ukrepi samozaposlenim v kulturi so se že začeli izvajati, so se kakorkoli dotaknili tudi tebe ali si kot umetnica s kratkim stažem samozaposlene iz teh ukrepov izpadla? Se ti zdijo ukrepi primerni ali bi bilo po tvoje bolje kako drugače?
Na začetku karantene se je izoblikovala kompetentna skupina ljudi na čelu s Petjo Grafenauer in Beti Žerovc, ki se je začela aktivno zavzemati za sprejetje interventnega zakona za finančno pomoč samozaposlenim v kulturi. Ustanovila je tudi Facebook skupino Pomoč samozaposlenim v kulturi v času kovid19, preko katere se je zbiralo podpise samozaposlenih pod pismo ministru za kulturo o nujnosti ukrepov, sproti pa se je ves čas obveščalo o aktualnem dogajanju. Potrebno se je spomniti, da je vlada na začetku govorila zgolj o odlogu prispevkov za socialno varnost in o nikakršni pomoči, kar bi bilo za številne samozaposlene katastrofalno. Omenjena skupina je bila zato izjemno uspešna, samozaposleni so lahko zaprosili za oprostitev plačila prispevkov in izredno denarno pomoč. Tudi na sveže pečene s statusom se ni pozabilo, kdor leta 2019 še ni imel statusa, se mu to ne šteje v breme in je prav tako upravičen do pomoči. Ker pa pogoji za pridobitev po prvem sprejetem svežnju ukrepov niso bili primerni za naravo dela kulturnikov, se je ista skupina ponovno aktivirala. Napisala je še eno pismo, znova zbrala naše podpise in še enkrat dosegla izboljšanje v drugem svežnju sprejetih ukrepov. Izjemno sem jim hvaležna za ves trud in ažurnost.

Obenem pa se mi zdi žalostno, da se je bilo potrebno za to tako zelo boriti in zavzemati ter da do zadnjega ni bilo nobenega zagotovila, da bodo ukrepi za samozaposlene sploh obravnavani, v zraku je bilo veliko negotovosti. Menim, da bi takšni ukrepi morali biti samoumevni, tako kot v nekaterih drugih razvitih državah. Veliko se omenja primer Nemčije, kjer so samozaposleni že na začetku krize prejeli pomoč (če sem prav zasledila, je vsak kulturni delavec prejel do 5000 evrov sredstev, od katerih bo višek dejanskega minusa potrebno vrniti), kanclerka Merklova pa je izjavila: »Obstoj umetnikov in umetnosti je življenjskega pomena. Sploh zdaj, ko nam lahko pomagajo pri premagovanju krize. Izkoristiti moramo vsako priložnost, da naredimo kaj dobrega za prihodnost.« Želim si, da bi nekega dne tudi pri nas slišali kaj takega iz vladnih vrst.

Poleg tega se mi zdi problematično, da pri teh ukrepih pravzaprav gre za mešanico socialne pomoči in kredita. Po zadnjih podatkih mora samozaposleni namreč pomoč vrniti, če v prvi ali drugi polovici tega leta zasluži za petino več kot v enakem obdobju leta 2019. Pri tem je potrebno vedeti, da dohodki večine samozaposlenih ne presegajo več kot nekaj sto evrov na mesec in morebitna petina več kot lani v veliki večini primerov ni visok presežek. Sama menim, da bi minimalna denarna pomoč za samozaposlene morala biti nepovratna, odpis plačila prispevkov za vse pa samoumeven.

So kateri tvoji projekti zaradi trenutne situacije obstali ali lahko delo vsaj malce poteka naprej?
Prvo polovico tega leta sem si rezervirala za realizacijo novih umetniških projektov. Načrtovanih nisem imela nobenih razstav ali kakšnih drugih večjih projektov, nakazovalo se je ugodno mirno obdobje za ustvarjanje. Zaradi tega me karantena in vse z njo povezano ni neposredno prizadelo, ne vem pa še, kakšne bodo indirektne posledice, ki jih prinaša bližnja prihodnost. Vsekakor bodo te občutne. Kar se pa tiče mojega ustvarjalnega procesa v tem času, moram priznati, da so ga dane razmere upočasnile.

“Kultura ima, podobno kot narava, ugoden učinek na duševno in psihično zdravje ter blagostanje ljudi. Kultura je naša duhovna hrana, brez nje je pusto, kar se je jasno pokazalo v tem času. Glasba z balkonov, tudi če zgolj na video posnetku, je imela neverjetno moč in je navdajala ljudi z upanjem na bolje.”

Poznamo te kot odlično risarko, predvsem po risbah drevesnih vej in vejic, ki so sestavljene iz prefinjenih in premišljeno uporabljenih drobnih črt. Ta tvoja dela odsevajo dolgotrajen proces. Kako si prišla do teh motivov? Kako sicer izgleda tvoj običajen delovni dan?
Prav v teh dneh sem po dolgem času našla mape s starimi deli in ugotovila, da sem po motivu drevesa na različne načine posegala že leta preden sem začela risati zdajšnje podobe. Motiv drevesa me je od nekdaj privlačil, od leta 2015 pa na tak ali drugačen način prežema moje delo. Takrat sem vzela v roke rotring in papir ter začela risati po predlogah svojih fotografij igličastih dreves. Toda drevo se je takrat pokazalo zgolj kot ena od najpogostejših naravnih oblik, ki je univerzalna in s katero je mogoče izraziti še marsikaj drugega. Obenem sem spoznala, da preprosta risba tudi tehnično omogoča številne nove učinke in načine izvedbe, kar me je navdušilo. Takrat sem začela risanju posvečati izjemno veliko časa, v risarskem procesu pa sem začela uživati. Še danes mi risanje predstavlja samosvojo meditacijo. Tiste dni, ko rišem (če nimam dovolj časa, raje sploh ne začnem), se večinoma posvečam le temu. Ko enkrat »padem notri«, ni več časa za nič drugega.

Ali že razmišljaš, kako bo v prihodnje, po krizi, se morda že pripravljaš na nove projekte? Kakšen občutek imaš glede prihodnosti umetnikov in kulture v Sloveniji na sploh? Kakšen je tvoj delovni dan sedaj v krizi v primerjavi s tistim prej?
Razmere, ki so se v tem času izoblikovale, ustvarjajo tesnobno atmosfero, prežeto z negotovostjo, ki v večini primerov ni najbolj ugodna za ustvarjanje. Lahko bi ustvarjala, časa je precej, a nekako ne gre, izgubljam se v številnih drugih stvareh. Že samo spremljanje aktualnega dogajanja pobere veliko časa in energije. Da vse skupaj vsaj malo spravim nazaj v ravnovesje, grem pogosto v naravo, ki je v tem času absolutni balzam. Prepričana pa sem, da se bo ustvarjalnost slej ko prej vrnila v polnem zagonu.

Tega pa ne morem reči za kulturni sektor v Sloveniji. Kljub temu, da se razmere umirjajo, zakoni o finančni pomoči kulturnikom pa so vendarle bili sprejeti, negotovost glede prihodnosti ostaja. Nemogoče se bo vrniti v staro stanje in v stare utečene smernice, posredne posledice bodo občutne še dolgo. Veliko ljudi, tudi vodilnih, teži k stanju, kakršno je bilo pred izbruhom virusa. A potrebno se je zavedati, da tisto stanje ni bilo normalno, da je že šlo za skrajno stopnjo obstoječega sistema. Tako kot je bilo, v nobenem primeru ne bi moglo ostati, saj bi bilo slej ko prej preveč pogubno. Izoblikovati se bo morala nova realnost in iskreno upam, da bo boljša od prejšnje. Če ne bo prišlo do določenih sprememb, se ne obeta nič dobrega, ne kulturi ne drugim dejavnostim, ne družbi in ne posamezniku.

“Sama pa menim, da je nakup umetniškega dela od aktualnega domačega umetnika nekaj najlepšega in da dejanje nosi s sabo številne pozitivne posledice. Ne zato, ker sem sama umetnica, ampak ker sem prepričana, da gre poleg golega nakupa tudi za izjemno dejanje, od neposrednega financiranja in spodbujanja morale umetnika do krasne investicije, ki ostane za vedno. Nakup umetniškega dela ima preprosto poseben in nepopisen čar.”

Kako bi komentirala samoumevnost umetnosti in kulture v času izolacije; se ti zdi, da je publika začela v tem obdobju kaj drugače opažati, razmišljati o pomenu kulture ter umetnosti za naš vsakdan? Kaj je po tvoje bistvo umetnosti v odnosu do družbe?
Kultura ima, podobno kot narava, ugoden učinek na duševno in psihično zdravje ter blagostanje ljudi. Kultura je naša duhovna hrana, brez nje je pusto, kar se je jasno pokazalo v tem času. Glasba z balkonov, tudi če zgolj na video posnetku, je imela neverjetno moč in je navdajala ljudi z upanjem na bolje. Solidarnost številnih kulturnikov in institucij, ki so ponudili dostop do svojega dela in vsebin, je bila izjemna. Bojim pa se, da kljub temu veliko ljudi ni izkoristilo ponujenega. Številni kljub karanteni niso imeli nič več časa kot prej, kvečjemu manj, bodisi ker so imeli doma otroke bodisi ker so bili zasedeni z drugimi obveznostmi. Izjemoma dostopne vsebine so večinoma konzumirali le tisti, ki jih je to zanimalo že prej. Karanteno preživljam v podeželskem okolju in lahko s prve roke zatrdim, da se glede kulture tukaj ni nič spremenilo. Da bi družba resnično cenila kulturo, so po mojem mnenju potrebne sistemske družbene rešitve in občutno več govora o kulturnih projektih v vseh medijih ter v izobraževanju na vseh stopnjah.

Da ne ostaneva samo pri težavah: kaj te v tem trenutku vendarle navdihuje, da ne obupaš? Te kaj še posebej razveseljuje?
Še vedno je veliko lepih stvari, ki navdihujejo in lepšajo vsakdan. Ne morem mimo omembe narave. Medtem ko smo se zaprli za vrata lastnih stanovanj, se je narava nemoteno prebujala in zelenela. Ko sem v tem času obiskovala naravo in opazovala drevesa ter njihovo pomladno svežo zeleno barvo, sem čutila, kako se pojim z dobro energijo in umirjenostjo. Narava mi je v tem času služila kot protiutež vsej negativnosti, ki je prihajala iz medijev, in posredno vedno vpliva na mojo ustvarjalnost. Vsekakor bo zaznamovala moje prihajajoče projekte, katerih realizacije se že zelo veselim.

Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni pomagajo?
Možnosti je veliko. Številne institucije in angažirani posamezniki so tekom karantene na socialnih omrežjih zasnovali različne oblike in načine promocije ter nakupa umetniških del. Preko Rdečega križa Slovenije je mogoča donacija za najbolj ogrožene samozaposlene. Mislim, da se je do zdaj na računu že nabralo kar nekaj denarja in da so prvi samozaposleni pomoč že prejeli. Sama pa menim, da je nakup umetniškega dela od aktualnega domačega umetnika nekaj najlepšega in da dejanje nosi s sabo številne pozitivne posledice. Ne zato, ker sem sama umetnica, ampak ker sem prepričana, da gre poleg golega nakupa tudi za izjemno dejanje, od neposrednega financiranja in spodbujanja morale umetnika do krasne investicije, ki ostane za vedno. Nakup umetniškega dela ima preprosto poseben in nepopisen čar.

Tina Konec, V megli, 2020, tuš na papir, 50 x 70 cm, cena: 500 eur. — Tina Konec, *V megli*, 2020, tuš na papir, 50 x 70 cm, cena: 500 eur.

Najlepša hvala, Tina in vse dobro naprej.

Intervju je na daljavo potekal 7. maja 2020.

Portretna fotografija: Jaka Bregar

ZA KULTURNICE IN KULTURNIKE, KI POTREBUJETE POMOČ: https://solidarniskulturo.org/

Na tej strani najdete vse informacije, prijava je enostavna, obravnava hitra,
prejeta sredstva neobdavčena.

DONACIJE ZA NAJBOLJ OGROŽENE V KULTURI:

Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana

DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(OBVEZNO!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020

Koronakultura