Urška Rednak je akademska slikarka (1987, Ljubljana) je diplomirala na ALUO leta 2014 z diplomskim delom Tekst in podoba v mojem slikarstvu. V času študija je bila Zoisova štipendistka in sodelovala na skupinskih razstavah. Po končanem študiju je pričela s poučevanjem risanja in slikanja. Sledile so samostojne (2019- IZVEN KONTEKSTA, Galerija Simulaker, 2018 - IZREZI, Galerija Media Nox, Maribor, 2018 - NA POVRŠJU, Ravnikar Gallery Space, Ljubljana, 2018 - R / EDITION 001: Urška Rednak, Ravnkar Gallery Space, Ljubljana, 2017 - RAZMERJA, Layerjeva hiša, Kranj) in skupinske razstave (2019 - AIR4, Ravnikar Gallery Space, Ljubljana, 2018 - AIR4, Ravnikar Gallery Space, Ljubljana, 2018 - Pogled od zgoraj, Galerija Šivčeva hiša, Radovljica, 2017 - Pogled od zgoraj, Kulturni center Lojze Bratuž, Gorizia, Italija, 2017 - Pogled od zgoraj 2017, Kosovelov dom Sežana, Sežana, 2017 – Mali format, Lična hiša, Ajdovščina, 2017 – SLOVENIJA ODPRTA ZA UMETNOST-Mednarodni likovni simpozij, Sinji vrh).
www.urskarednak.com
“Pobrali se bomo tako, da si bomo ta trenutek pomagali, sicer bo potem za večino zelo težko.”
Urška Rednak, samozaposlena v kulturi - slikarka
Urška, kaj so v teh dneh realne težave, s katerimi se kot umetnica srečuješ? Kaj te kot samozaposleno skrbi?
Odkar je na vidiku takšna situacija, sem seveda doma s svojim sinom, ki ima eno leto in osem mesecev. To je za seboj potegnilo, da smo končali s tečaji, ki so vir rednega prihodka zame. Ob tem se sigurno ne morem dobiti s strankami, ki jih zanimajo moja dela in smo bili dogovorjeni za oglede. To je moja služba, za katero delam sama, jo mislim in načrtujem sama in jo sama tudi izvedem do zadnjega. Ni nikogar, ki bi me »kril«, ni delodajalca, ni bolniške, ni začrtanega kaj bomo počeli in kdaj. To je služba, ki traja vedno in je tudi nepredvidljiva. Finančno mi pomaga tudi moj fant. Skrbi me predvsem za zdravje mojih najbližjih in mene, za vse v bistvu. Želim si, da bi bili vsi živi in zdravi, da bi iz situacije odšli bolj zreli, saj je tole za sabo prineslo precej sprememb v načinu življenja in mišljenja.
Kakšne konkretne uredbe in pomoči bi morala sprejeti država za samozaposlene v kulturi? Se bo morda odnos do kulture in umetnosti po tej krizi kaj spremenil?
Država bi naj dala v času krize univerzalen temeljni dohodek vsem, ki trenutno nimajo več prihodkov (in so ti na splošno manjši npr. od 1000 EUR na mesec; kulturniki imajo večinoma povprečno okoli 300 EUR mesečno), če pa država za to nima dovolj finančnih sredstev, pa naj se obnaša, kot da smo res v krizi: solidarno, naj pomaga, naj razporedi denar med ljudi, da bomo enako imeli in lahko vsi preživeli to krizo, pandemijo, vse to o čemer govorijo, kar se dogaja. Naj se tisti, ki imajo navadno visoke plače delno odpovejo svojemu prihodku in dajo tistim, ki sploh nimajo (recimo, če ima ta prvi 5000 EUR na mesec in drugi 500 EUR ...). Nekako v tem smislu bi se mi zdelo čisto normalno, solidarno in v pomoč ter dobrobit šibkejšim. Kaj in kako pa potem - za to bo še čas. Pobrali se bomo tako, da si bomo ta trenutek pomagali, sicer bo potem za večino zelo težko. Menim, da se kasneje ne bo zgodil premik iz uvida, kako globoko pod pragom revščine je v resnici ogromna množica ljudi pri nas; in še prej, kako je naravnan celoten sistem. Če se bo kaj spremenilo, se bo v očeh nas samih, ker bo situacija pokazala, kje trenutno smo in da bo verjetno treba k stvari pristopiti drugače.
So kateri tvoji projekti zaradi trenutne situacije obstali ali tvoje delo poteka nemoteno naprej?
Dve razstavi sta odpovedani, kar niti ni problem. Problem je bolj nadoknaditi delo. Jaz sem namreč doma 24/7 s sinom, kar mi ne omogoča svobodnega bohemskega ustvarjanja in morebitnega projektiranja, kot si to mogoče lahko nekdo predstavlja.
“Če nihče drug, bomo pač mi dvignili glas sami za sebe.”
Kakšna je razlika med običajnimi in trenutno kriznimi dnevi pri tvojem delu?
Z delom bom nadaljevala, ko bo otrok šel nazaj v vrtec. Razstave bodo prestavljene. Trenutna situacija je taka, da moram najprej poskrbeti za sina. Sem v stanovanju in mi najema ni treba plačevati. Če bi bilo drugače samo za drobtinico, bi bila verjetno na cesti, saj je denar, ki ga zaslužim bolj iz rok v usta, kot za varčevati za krizne čase ali nove avte. Enostavno se ne morem obremenjevati, kaj bo, ker je to pogubno. Razlika je v tem, da med običajnim tednom delam in s tem posledično dobim plačilo, sedaj je obratno - v minus.
Različne oblike pomoči samozaposlenim se že pripravljajo, pomoč prihaja tudi, če ne celo najprej, iz naših vrst. Kakšen je tvoj komentar na to?
Kulturniki za kulturnike? To vidim kot: dajmo se ženske postaviti skupaj. Če nihče drug, bomo pač mi dvignili glas sami za sebe. Vesela sem, da se nekatere profesorice umetnosti potegujejo za nas, saj vedo natanko, kako nam gre in le taki lahko govorijo o dejanskosti. Saj veste, da je svet precej v zablodi in da ne vidi izven svojega udobja. Težko bi našli nekoga zunanjega, ki bi bil takole empatičen, da bi poskrbel za nemočne ali drugačne. Precej se gleda na sebe. Taki so časi. Mogoče se bo kaj spremenilo. Upam. V taki situaciji si resnično ne morem predstavljati, kako živijo tisti, ki zdaj nimajo mesečnega prihodka in morajo plačati najemnino ter plačati položnice. Preživeti po možnosti družino in plačati hrano ter nikogar, ki bi jim lahko pomagal. Nepojmljivo, nepredstavljivo …
Zadnje dni se socialna omrežja polnijo z objavami v smislu, da so umetniki tisti, ki poskrbijo za »kratek čas« med izolacijo, karanteno: beremo lahko knjige, gledamo filme, poslušamo glasbo, na internetu prebijemo ogromno časa, kjer se mimogrede srečamo z grafičnim oblikovanjem, fotografijami, slikami tako ali drugače. Je umetnost postala samoumevna do te mere, da nas nenehno obdaja, a na drugi strani pojmujemo vse to kot »hobi program«?
Ljudje niso dovolj izobraženi, samo to je. Je vseobsežno. Izobražen človek se po navadi zanima za umetnost. Ne bom šla predaleč v šolski sistem itd., je prevelika zagonetka. Tudi zdaj množično ne berejo Kafke in Nietzscheja, če ste to mislili, niti ne gledajo Rothkovih slik po spletu, ampak nakupujejo Mimovrste. Vseeno se mi zdi, da ni nekega zanimanja za umetnost. Saj veste, za večno polemiko, kaj umetnost pravzaprav je. Na splošno se strinjam, da je film, radio in televizija stvar samoumevnosti, da le-to ni ukinjeno, da bi se morda zavedali njenega pomena, kot na primer pomena zdravja in prostega izhoda, kot je zdaj žal naneslo.
Nam lahko umetnost vendarle kako pomaga v teh kriznih časih?
Zjutraj naprej prižgem radio, če se le da, prisluhnem kakšnemu intervjuju, zvečer pa si privoščim knjigo, če me prej ne ulovi spanec.
Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni pomagajo?
Tisti, ki jih kriza ni prizadela, naj pokukajo na slovensko sceno, naj najdejo svojo katarzo, naj kupijo umetnost, naj jo uživajo, jo raziskujejo, se izobražujejo, naj hodijo na razstave neznanih mladih umetnikov, ko bo to mogoče ipd. To je bistveno.
Urška Rednak, I've been trying to reach you for so long, let's just stop pretending, 2019, 120 x 100 cm, akril in volna na platno, 1400 eur.
Najlepša hvala za podeljene misli in komentarje, Urška! Zdravja in vse dobro naprej!
Intervju je na daljavo potekal 4. aprila 2020.
Selfie: Urška Rednak
ZA KULTURNICE IN KULTURNIKE, KI POTREBUJETE POMOČ: https://solidarniskulturo.org/
Na tej strani najdete vse informacije, prijava je enostavna, obravnava hitra,
prejeta sredstva neobdavčena.DONACIJE ZA NAJBOLJ OGROŽENE V KULTURI:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 LjubljanaDELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(OBVEZNO!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020