Valerie Wolf Gang je slovenska intermedijska umetnica, videastka, režiserka in pedagoginja. Njena dela se osredotočajo na ideje človeških izkušenj kot so vidiki zavesti in odraz družbenih konfliktov, ki izhajajo iz političnih predpisov in omejitev. Raziskuje predvsem odnos med človekom in tehnologijo, navdihuje jo povezava med živo in neživo naravo ter večplastnostjo človeškega karakterja. Pogosto se udeležuje mednarodnih umetniških rezidenc (New York, Singapur, Dunaj, Guinea-Bissau, Berlin …). Redno sodeluje z različnimi strokovnjaki in umetniškimi kolektivi, njena dela pa so razstavljena v številnih mednarodnih galerijah. Je ustanoviteljica UV Arthouse, ki producira eksperimentalne filme in videoinstalacije ter raziskuje področje novomedijskih tehnologij in interaktivnih multimedijskih del. Njeni filmi so predstavljeni na številnih mednarodnih festivalih, pripravlja doktorat s področja obogatene resničnosti in je strokovna sodelavka Institute of Fine Arts Vienna.
“Najbolj pomembno je, da se povezujemo in držimo skupaj, podpiramo drug drugega in posledično poskrbimo za prihodnost vseh nas, tako kulturnikov kot ostale populacije.”
Valerie Wolf Gang, samozaposlena v kulturi - videastka, režiserka, intermedijska umetnica, pedagoginja
Valerie, trenutno si v Nemčiji na umetniški rezidenci, a bi se v normalnih razmerah počasi že vrnila domov. Si imela sploh možnost priti nazaj v Slovenijo ali se je vse odvilo tako hitro, da povratek ni bil mogoč? Kako se počutiš v tej situaciji, namreč tudi z domačimi si v stiku le preko spleta? Kako ukrepi v Nemčiji vplivajo tudi na tvoje trenutno življenje tam, kako izgleda tvoj dan?
Drži, tukaj sem na umetniški rezidenci v kraju Darmstadt pri Frankfurtu. Dobila sem odlično priložnost za delo na obsežnem trimesečnem projektu, produkciji novega intermedijskega umetniškega projekta, kjer naj bi sodelovala z Evropsko vesoljsko agencijo in še nekaj večjimi znanstvenimi institucijami, ki imajo svoje prostore in raziskovalne laboratorije v tem mestu. Sem sem prišla tik pred pojavom celotne situacije povezane s pandemijo, praktično v prvih dveh tednih mojega dela tukaj pa se je vse popolnoma spremenilo in znašla sem se dobesedno na drugem planetu.
Projekt poskušam nadaljevati naprej; a z veliko spremembami in omejitvami. Največ dela sem imela s tem, da sem si naredila nek nov prilagojen režim dela in omejila socialne stike. Med svojim bivanjem tukaj sem načrtovala kar nekaj obiskov Slovenije, imela sem že kupljene letalske karte za nekaj tednov vnaprej, načrt je bil da pogosto skočim v Slovenijo in tam paralelno delam na drugih projektih, a dokaj kmalu po mojem prihodu v Nemčijo se je vse skupaj skoraj čez noč spremenilo in vsi moji leti so bili odpovedani. Dojela sem, da bom morala ostati tukaj, brez vmesnih skokov v Slovenijo in nekatere druge države; načrt je bil še da odletim dvakrat v marcu na Dunaj, v aprilu pa bi morala imeti razstavo v Parizu. Seveda je bilo vse odpovedano. V tem trenutku pa je sploh problematično to, da dejansko ne vem kdaj se bom lahko vrnila domov. Ta del je še najtežji, torej da ne veš kdaj konkretno se bo vse skupaj sploh končalo.
V moji delovni praksi je tako, da moram skrbno načrtovati svoj delovni urnik vsaj eno leto vnaprej, zaradi specifike dela kot samozaposlene, da imam redne prihodke in lahko od svojega poklica normalno živim; zdaj pa sem se znašla v situaciji, ko je to nemogoče in moj celoten urnik se je popolnoma podrl, tako da mi še ni jasno, kako se bo vse skupaj razpletlo in kaj se bo dogajalo v naslednjih mesecih. Upam, da se bom vsaj začetek maja vrnila nazaj domov, da sem vsaj blizu domačih, to bi bilo veliko lažje.
Glede mojega osebnega življenja pa je tudi kar zanimivo, tako je, stike ohranjam predvsem digitalno, imela sem velikonočni zajtrk na Skypeu z družino, tudi pirhe smo barvali takole digitalno na daljavo.
V kakšnem zanimivem obdobju smo se znašli, kajne? V svojih delih se že kar nekaj let ukvarjam z odnosom med tehnologijo in človeštvom, zdaj pa se mi zdi kot da se nekateri moji pretekli umetniški projekti dobesedno prelivajo iz fikcije v realnost in zanimivo mi je spremljati celotno dogajanje. Tehnološka singularnost ni bila še nikoli tako blizu in z velikim zanimanjem spremljam trenutne trende in spremembe, ki se dogajajo na družbeno-socialnem področju.
“Kultura gradi narod in upam, da ne bomo pri tem zavedanju zaspali. Skupaj moramo naprej, kulturniki in vsi ostali!”
Kaj se dogaja z rezidenčnim programom v tem trenutku, je obstal ali delaš dalje? Kaj bi se dogajalo s tvojo rezidenco, če bi bili dnevi normalni?
Kraj, v katerem sem na rezidenčnem programu, Darmstadt je bil leta 2017 zmagovalec nemškega javnega poziva za „digitalno mesto“, tako da vse od takrat drži ta naziv in zelo aktivno na tem področju razvija poleg industrije tudi kulturni sektor, kar mi je kot umetnici, ki dela pretežno z digitalnimi mediji, zelo pisano na kožo in zelo sem bila vesela, da sem bila izbrana za to rezidenco, hkrati pa postala tudi prva štipendistka dveh nemških organizacij in sicer Kultur Einer Digitalstadt e.V. In Kunstforum der TU Darmstadt. Skratka, podpora in organizacija na vrhuncu in prvih nekaj tednov v februarju je vse potekalo kot po maslu. Počasi pa so se začele širiti novice o nenavadnem virusu, ki se je pojavil na Kitajskem in kmalu se je vse popolnoma ustavilo tudi v Evropi.
Zaradi ukrepov povezanih s pandemijo, so odpadli številni simpoziji, okrogle mize, sestanki, raziskovalni postopki in ostale dejavnosti, ki sem jih načrtovala med svojim bivanjem v Nemčiji. K sreči sem se na situacijo uspela kmalu prilagoditi in našla nove načine kako lahko projekt vseeno izpeljem, a prilagoditi sem morala kar nekaj stvari, odpadla je tudi večja samostojna razstava, ki je bila planirana zdaj v aprilu. Zaenkrat je prestavljena na avgust, upam, da se bo zgodila, saj bi rada delila z javnostjo svojo najnovejšo produkcijo; a če to ne bo mogoče urediti v avgustu, bomo zagotovo našli kakšen drug način; delno virtualen, delno pa prestavljeno v poznejše obdobje.
Poleg aktivnosti tukaj v Nemčiji mi je odpadlo še kar nekaj drugih zadev; med drugim je bilo načrtovano, da imam v aprilu tudi eno razstavo v Parizu, ki so jo zdaj prestavili v leto 2021, pa številne druge javne dogodke. Večina prestavljena, nekaj pa na žalost odpovedanih.
Vse se bo seveda poznalo tudi v finančnem smislu, saj je to moj glavni vir prihodkov, a se poskušam v tej točki čimbolj miselno distancirati od tega, ker si ne želim ustvarjati občutka anksioznosti. To ne bo namreč nič pomagalo. Situacija je globalna in ni odvisna od mene, žal smo vsi dobesedno čez noč morali sprejeti to novo realnost in se privaditi nanjo. Želim pa si, da ne bi bilo prehudih globalnih ekonomskih posledic, predvsem znotraj kulturnega sektorja, saj me seveda skrbi tudi za vse moje znance, ki delajo na istem področju. Stanje ni rožnato, tako da upam da bodo vlada in ostale institucije naredili pametne korake in ukrepe, ki bodo zaustavili nadaljnji propad kulturnega sektorja in pripomogli k temu, da ohranimo visok standard in uspešno produkcijo še naprej.
Preko spleta spremljaš situacijo pri nas v Sloveniji, bi lahko morda primerjala oba kulturna sistema, nemškega in slovenskega, kaj so bistvene razlike, razen tega, da je Nemčija šla velikodušno svojim umetnikom in kulturnikom naproti, enakega pri nas ni za pričakovati. Kaj torej Nemški politi »vedo«, kar naši ne, glede kulture? Ali gre zgolj za ignoranco?
Ko se pogovarjam, seveda le virtualno, s tukajšnjimi programskimi vodji, organizatorji in nekaterimi drugimi nemškimi umetniki, s katerimi sem k sreči uspela navezati dovolj dobre stike še pred omejitvijo socialnih stikov, se vsi čudijo, ko jim poročam naše stališče vlade in ostalih novic o katerih jih obveščam o trenutnem stanju v Sloveniji. Ne razumejo, zakaj takšna komplikacija in na nek način „odpor“ vlade do hitre pomoči kulturnemu sektorju; tukaj so vsi skupaj hitro reagirali, finančne pomoči že prejemajo in ravno me je klical direktor umetniške organizacije, ki omogoča moje bivanje tukaj, da so se pravkar prijavili na en nov odprti razpis, ki se je odprl v tem času pandemije, in mi z veseljem povedal, da so dobili nova sredstva in bi radi da tudi jaz sodelujem pri tem novem projektu, če bi seveda želela.
Skratka, kulturni sektor se je v teh dneh pri njih še okrepil, prejeli so številne podpore, izplačila potekajo normalno, presenečena sem tudi nad tem, da dejansko odpirajo še nove možnosti dodatnega financiranja in razpisov, zadeve tečejo naprej.
V tem času pandemije sem bila tudi že gostja na nekaj okroglih mizah, organiziranih preko različnih video platform, kjer sem imela možnost razpravljati na temo razvoja kulture v Nemčiji po pandemiji. Zanimivo mi je bilo, da v teh razpravah nismo govorili o tem kakšno „miloščino“ naj bi država namenjala kulturnikom, in o tem kdo in zakaj si to sploh „zasluži“, ampak predvsem o razvoju digitalne kulture, o naslednjih korakih in smereh v katero naj bi šli nadaljnji javni dogodki ter možni novi formati produkcije in distribucije v različnih kulturnih sektorjih. Debate so bile med drugim tudi na temo, ali bi morda država v prihodnosti manj denarja namenjala večjim fizičnim muzejem in galerijam (po besedah nekaterih udeležencev „dinozavrom nemške kulture“), ter bi morda prerazporedili sredstva na manjše, bolj progresivna in sodobna umetniška združenja, ter s tem še bolj vzpodbudili nadaljnjo produkcijo sodobne umetnosti.
Z zanimanjem so tudi mene vključili v debate, razprave in marsikaj zanimivega smo se že pogovarjali v preteklih dneh, ko pa spremljam trenutno situacijo v Sloveniji pa se mi zdi, da se debate ves čas odvijajo samo okrog tega ali si nekdo zasluži tistih borih 300 EUR ali jih bo moral trikratno vrniti nazaj državi.
Res zelo ne vzpodbudne debate, kar težko dojemam to razliko, saj smo konec koncev vsi v Evropski uniji in nekako se imamo vsi za enako razvite države. Po mojih trenutnih izkušnjah smo na žalost še daleč od Nemčije, mislim pa da k temu ne prispeva samo vlada, ampak na žalost celotna mentaliteta naroda. Upam, da se bo to kmalu spremenilo in bomo posledično postali razvitejša družba, ki bo zaradi tega spoznanja postala tudi gospodarsko in ekonomsko močnejša. Žal se vse povezuje.
“Če se osredotočim predvsem na slovenske kulturnike in umetnike, si zelo želim in upam, da jih situacija ni pripeljala do takšnih psihičnih težav, ter jim želim sporočiti, da definitivno niso sami v tej situaciji, ter da morajo zdržati in da bomo skupaj našli rešitve za bolj svetlo prihodnost.”
Do statusa samozaposlenega ni enostavno priti pa tudi zaspati ne gre ob tem, saj se je potrebno vedno znova dokazovati, delati in še enkrat dokazovati, da si ponovno upravičen podaljšanja. Sama si dejavna na mnogih področjih. Je to zato, ker samo z delovanjem na enem ne bi preživela?
S tem, da je status težko pridobiti se deloma strinjam. Vseeno mislim, da je dobro, da obstajajo neki minimalni standardi za delo na tem področju, predvsem pa posledično pride do tega, da se vzdržuje nek nivo kvalitete in produkcije.
Drugo vprašanje je seveda to, kako vse skupaj točkovati in kakšni so „pravični“ kriteriji za podeljevanje ter podaljšanje statusa. Jaz s tem nimam težav, saj sem res zelo aktivna in redno delam različne projekte; tako je že od mojih študijskih let, a to bi pripisala zgolj moji radovedni naravi in veliki motivaciji po ustvarjanju, ker sem taka po naravi. Res z vsem srcem rada ustvarjam, raziskujem, produciram in zdi se mi da mi idej nikoli ne zmanjka. Zato s tem nimam težav, prej bi rekla, da mi časa zelo primanjkuje, moti me tudi izgubljanje energije ter časa za različno papirologijo, po kateri smo seveda zelo poznani v Sloveniji. Če bi bil ta administrativni del v malo manjšem obsegu, bi to bilo definitivno bolj koristno za samo kreativo in olajšano produkcijo, saj bi ostajalo več energije za ustvarjanje. Žal se moramo tudi umetniki utapljati v obrazcih, tekstih, računovodstvu in ostalih „papirnatih obveznostih“.
Od leta 2013 delujem kot samozaposlena v kulturi kot videastka, režiserka, intermedijska umetnica in pedagoginja. Gre torej za preplet štirih področij, ki pa mi omogočajo raznolik ter pester urnik. Delno je to pogojeno seveda s preživetjem ter finančno stabilnostjo, a v glavni meri bi rekla, da na teh področjih delujem predvsem, ker so to moja glavna zanimanja in mislim, da če bi se omejila samo na eno, da bi me to preveč omejevalo v kreativnem in raziskovalnem smislu, saj mi zelo paše vsakih nekaj tednov ali mesecev popolnoma preklopiti iz enega področja na drugega, hkrati pa vseeno ostati povezana, saj gre za preplet panog, ki se lahko med sabo povezujejo.
Kaj so v teh dneh realne skrbi in težave, s katerimi se kot umetnica srečuješ? Namreč, veliko je govora o težavah, o odpovedanih projektih, zamrznjenih razpisih, položnice pa ne bodo kar izginile.
Skrbi je bilo, sploh na začetku pojava te nove situacije, ogromno! Poleg tega, da se mi je popolnoma sesul urnik, da so bili številni javni dogodki čez noč odpovedani in da se je zaustavilo veliko tekočih projektov, v katerih sem v različnih fazah razvoja, me je v prvi začetni fazi predvsem obremenjevalo tudi konstantno spremljanje medijev. Ugotovila sem, da me je vse skupaj precej prestrašilo in da ni v redu, da že kot prvo stvar zjutraj, ko vstanem poslušam podcaste na temo Koronavirusa in aktualnih novic. To navado sem k sreči opustila in sem v zadnjih dnevih popolnoma spremenila jutranje rituale, tako je veliko lažje na vse skupaj pogledati z bolj realnim pogledom ter se bolje prilagoditi na prihodnost, ki se je spremenila.
Trenutno največ časa posvečam reorganizaciji dogodkov v naslednjih mesecih, vse skupaj se premika v zadnje mesece tega leta, nekaj tudi v naslednje leto in skrbno je treba pripraviti vse načrte, da ne bo vse padlo na iste termine. Tudi to je realna skrb, ker se mi zdi, da bo zdaj kar naenkrat v septembru dvakrat več dogodkov, kot je bilo sprva načrtovano in to spet ni v redu, saj bodo posledično vsi dogodki manj obiskani, ker ne bo dovolj publike.
Problem so tudi razpisi, ki so začasno zamrznili - tega še vedno ne razumem, mislim, da lahko komisije odločajo tudi na daljavo, številni delajo od doma in ta sektor bi moral delovati naprej, razpisi bi morali teči dalje in mislim, da se to ne bi smelo ustaviti, saj je vse možno izpeljati, pač na drugačen način.
Vsi se bomo morali prilagoditi na nove načine izvajanja svojih storitev, na drugačne navade in sprejeti določene spremembe. Največjo težavo pri vsem skupaj res vidim samo v tem, da so se zaprle javne ustanove in da vsaj trenutno ni mogoče izvajati javnih prireditev, kjer prihaja do fizičnih stikov. Ne vem, kje je trenutna rešitev glede tega. To posledično prinese do odpovedi pogodb in honorarjev na katere sem seveda kot samozaposlena računala in imela natančno pripravljen finančni načrt. Treba se bo znajti drugače in trenutno intenzivno delam na pripravah na novonastalo situacijo.
“To sta kultura in umetnost, in prav je da gledamo v prihodnost, hkrati pa se učimo od klasikov in spoštujemo zgodovino.”
Kateri tvoji projekti so zaradi trenutne situacije obstali ali lahko delo vsaj malce poteka naprej?
Seveda, kot sem že omenila, je prišlo do veliko sprememb. Lahko izpostavim nekaj svojih konkretnih primerov, in sicer najprej projekt na področju režije: v aprilu bi morala režirati še zadnje snemalne dneve za en kratek igrani film, ki bi potem šel v animacijski studio, kjer se bi naredila naknadna animacija na posnet material, nato pa bi morala režirati še sinhronizacijo igralcev za animirane like. Ker sem obstala fizično v Nemčiji (in tudi sicer trenutno ne bi šlo zaradi potrebe po fizičnem stiku na snemanju), je ta projekt v zadnjem studiu pred zaključkom produkcije začasno ustavljen. Posledično ne bo dokončan do roka v pogodbi, a k sreči smo dobili možnost odloka roka oddaje, je pa vezano še na ene druge datume in se bojim da se zna na koncu zakomplicirati vse skupaj.
Poleg tega projekta je odpadel en večji simpozij, katerega sem v zadnjih mesecih skrbno načrtovala z nemškimi kulturnimi ustanovami, načrtovali smo simpozij različnih znanstvenikov in umetnikov na temo sodelovanja znanosti in umetnosti, predvsem s poudarkom na tehnologiji obogatene resničnosti v povezavi z identiteto in javnim prostorom, s področja na katerem trenutno pripravljam tudi doktorat. A je na žalost odpadlo, ne vem, ali se bo zgodil morda v poznejših mesecih, ker je šlo za mednarodno sodelovanje, organizirali smo številne lete strokovnjakov iz različnih držav in prišlo je do velikega finančnega izpada, poleg tega smo dogodek organizirali več mesecev in ne vem kdaj bo spet čas za to, ker imamo zdaj vsi druge prioritete reševanja trenutne situacije.
Moja samostojna razstava v Nemčiji je bila zaenkrat prestavljena na avgust, upam da se bo zgodila, razstava v Parizu prestavljena na drugo leto, v maju naj bi odšla v Marseilles za nekaj tednov na priprave za predprodukcijo novega intermedijskega projekta, a to je bilo prestavljeno za nedoločen čas. Imela sem sestanek na daljavo z mojimi sodelavci z Dunaja, kjer pripravljamo eno večjo razstavo v oktobru v Worldmuseum Vienna (Weltmuseum Wien), a je bilo tudi omenjeno, da se zna termin zamakniti, kar je problematično, saj naj bi zgradila novo instalacijo, ki naj bi bila na ogled 6 mesecev in priprave za tak projekt je treba skrbno načrtovati. Ker ne vem zdaj točnih odgovorov in je vse nekako »v čakanju« je celoten proces dela zelo otežen. Na Akademiji umetnosti v Novi Gorici ponovno tudi vodim delavnico »Eksperimentalna forma«, pa imam srečanja s študenti zdaj samo virtualno na daljavo, tako da bo tudi njihova produkcija potekala precej okrnjeno, težko je delati praktičen projekt takole na daljavo, čeprav sem seveda vesela, da nam tehnologija vseeno omogoča nadaljevanje izvajanja predavanj.
Skrbi pa me predvsem, kako bo naprej, sploh če bodo javne prireditve še nekaj mesecev omejene in na splošno, ali se bo spremenila praksa obiskovanja javnih prireditev, kar bo močno vplivalo na kulturni sektor in na splošno na razvoj kulture. Kultura gradi narod in upam, da ne bomo pri tem zavedanju zaspali. Skupaj moramo naprej, kulturniki in vsi ostali!
Ali že razmišljaš, kako bo v prihodnje po krizi, se morda že pripravljaš na nove projekte? Kakšen občutek imaš glede prihodnosti umetnikov in kulture v Sloveniji na sploh?
O tem razmišljam vsak dan. Intenzivno delam na reorganizaciji svojega finančnega načrta in vseh ostalih planov, a opažam, da sem manj produktivna kot pred pojavom pandemije, ker sem morda še vedno malo v šoku in procesu prilagajanja na nove razmere. Hkrati skrbim tudi, da imam vsak dan dovolj gibanja, sprostitve in svežega zraka v naravi, da skrbim za dobro psihofizično kondicijo, ki je sploh zdaj v trenutnih razmerah izrednega pomena. Poslušala sem nekaj pogovorov s psihologi in ostalimi strokovnjaki, obsežen intervju s psihologinjo, ki na Harwardu poučuje predmet »Happiness« in to tematiko preučuje tudi na psih in opicah, in med drugim iz zanimivega intervjuja spoznala tudi zanimive številke o porastu samomorov in psihičnih težavah, ki so sunkovito porasla s prihodom novonastale situacije in to bi nas moralo zelo skrbeti. Na žalost se v statistiko smrti koronavirusa ne štejejo vsi, ki so si v zadnjih tednih zaradi različnih psihoz, povezanih z izolacijo in paniko, vzeli življenje, a številke so menda kar grozljive.
Če se osredotočim predvsem na slovenske kulturnike in umetnike, si zelo želim in upam, da jih situacija ni pripeljala do takšnih psihičnih težav, ter jim želim sporočiti, da definitivno niso sami v tej situaciji, ter da morajo zdržati in da bomo skupaj našli rešitve za bolj svetlo prihodnost. Luč bo ponovno zasijala na novo in svežo produkcijo slovenske umetnosti, v to sem prepričana, samo potrpežljivi moramo biti, najti moramo rešitve in zdržati. Najbolj pomembno je, da se povezujemo in držimo skupaj, podpiramo drug drugega in posledično poskrbimo za prihodnost vseh nas, tako kulturnikov kot ostale populacije.
Različne oblike pomoči samozaposlenim se že pripravljajo. Kakšen je tvoj komentar k temu? Vem, da redno spremljaš, kaj se dogaja.
K temu bi dodala še enkrat samo to, da sem dobesedno še vedno šokirana, da se s strani vlade na nastalo situacijo gleda kot na miloščino, ki jo bodo »dali« umetnikom, hkrati pa se tudi grozi da bo treba vračati vsak cent nazaj, če ne bo upravičen. V Nemčiji so takoj izplačali veliko večje zneske celotnemu kulturnemu sektorju, tako da tečejo stvari naprej in nihče nikomur ne očita miloščine in podarjenih vsot; saj ne gre za uslugo, koronavirusa si nismo izmislili kulturniki, nihče ni kriv, da je prišlo do tega; a dogodki so bili odpovedani, ustanove zaprte … Edina logična rešitev je pač podpora države, da skupaj izplavamo iz te situacije. Slovenski politiki s pokroviteljskim glasom po televiziji razlagajo, da bodo morda nekateri dobili podporo, pogojev in komplikacij pa toliko, da sem nehala spremljati vse skupaj.
Je umetnost postala samoumevna do te mere, da nas nenehno obdaja, a na drugi strani pojmujemo vse to kot hobi program? Španci so se odločili ukrepati in so za dva dni zaprli svoje javne profile, objave, online vodstva, tečaje in podobno.
Kljub temu, da sem vesela, da so številne institucije ponudile brezplačne vsebine v tem kriznem času, sem ugotovila, da je res postalo vse preveč samoumevno. Tudi npr. produkcijo na Netflixu so naredili različni režiserji, a ljudje na to ne gledajo na tak način. Torej, če nehamo podpirat filmsko industrijo, kar bi nekateri radi najraje kar ukinili, se ljudje ne zavedajo, da bi posledično tudi Netflix izginil. In številne druge vsebine; točno te iste vsebine, ki vsem ljudem zelo krajšajo čas in so del našega vsakdana. Ljudje se ne zavedajo, da sta kultura in umetnost v vseh porah družbe, vse je izredno prepleteno. In če bomo rezali sredstva na tem področju, bomo posledično odrezali številne avtorje, ki skrbijo da so naša življenja bolj polna.
Tudi sama sem že pomislila na to, da bi bilo morda res najboljše začasno ukiniti vse vsebine, da bi ljudje videli kaj to pomeni; tako da podpiram Špance pri tem podvigu in morda bi morali vsi slediti tem zgledu. Tako umetnost ne bi postala samoumevna, podobno kot v nekaterih večletnih zakonskih skupnostih, ko postanejo odnosi nekako samoumevni in pogosto romantika izgine, ljudje pa so v takšnem življenju nesrečni. Ali si to želimo tudi na področju kulture in umetnosti?
“Ko bo celoten narod stopil skupaj, podprl umetnost in kulturo, bomo napredovali kot družba; takrat bomo tudi gospodarsko in ekonomsko postali naprednejša država.”
Občasno predavaš na Akademiji Umetnosti Univerze v Novi Gorici, bodo študentje umetnostnih smeri še tako zagnani, kot so bili do sedaj ali misliš, da bo kdo med njimi glede odnosa naše politike do umetnosti tudi obupal, se prepisal kam drugam? Kako je vzgajati in učiti bodoče umetnike v takšnem vzdušju in ne podpornem okolju? Ti je kdaj zaradi tega težko? Ima intermedijski umetnik morda kaj več možnosti na trgu kot klasik?
Mislim, da se prepisi ne bodo zgodili, se bodo pa morda zamenjali procenti udeležbe nekaterih programov; prepričana sem, da bo čedalje večje zanimanje za sektorje, ki se ukvarjajo z digitalnimi mediji, predvsem se mi zdi, da bo na področju animacije prišlo do še večjega zanimanja, saj gre npr. filmska industrija precej v razvoj animiranega filma, številne reklame so delane zdaj izključno kot animacije pa tega niti ne opazimo več. Steklenica na ekranu iz katere teče pijača se nam zdi resnična, a že dolgo ni več. Stvari so digitalno narejene, virtualni svet se je popolnoma zlil z realnostjo, mejnic skorajda več ni. Tako da mislim, da se tudi kulturni sektor zelo digitalizira in prav je tako; saj gre človeštvo naprej, evolucija poteka dalje, ljudje vedno iščemo nova orodja za izražanje.
Najbolj pomembno je, da ostajamo kreativni in motivirani, ter pišemo nove zanimive zgodbe, ki bogatijo naša življenja, hkrati pa vse zanimive ideje prinašajo tudi nova odkritja na področju znanosti in razvoja družbe kot celote. To sta kultura in umetnost, in prav je da gledamo v prihodnost, hkrati pa se učimo od klasikov in spoštujemo zgodovino; oboje je zelo pomembno za bolj trdne korake v trenutno še neznano prihodnost. A verjamem, da bo vse v redu. Edina težava, ki jo izpostavljam še enkrat, je zgled politike, ki gradi napačno javno mnenje, ki zavira naš razvoj. Ne vem zakaj je temu tako, morda so nekateri pač premalo razgledani ali pa imajo težave z lastnim egom.
Da ne ostaneva samo pri težavah, kaj te v tem trenutku vseeno navdihuje, da ne obupaš? Kakšne projekte pripravljaš?
Trenutno me izredno navdihuje narava. No, me je že od nekdaj, ampak zdaj sem zaradi izolacije postala še bolj pozorna na določene detajle in njeno moč; vsak dan dokumentiram različna drevesa in ostale strukture, ki jih odkrivam v bližnjih gozdovih. Vse skupaj dokumentiram z dvema analognima fotoaparatoma: delam s 35 mm in 120 mm filmom, ponovno sem obudila svojo strast do analogne fotografije, ki mi omogoča, da dejansko čutim svetlobo in čas, ki sta pri tej »stari« tehnologiji zelo pomembna faktorja. Hkrati me analogna fotografija uči tudi potrpežljivosti, ki je v teh razmerah izrednega pomena, ter občutka za koncentracijo, a žalost so vse tehnologije tako hitro prišle v naša življenja in se razvijajo hitreje, kot lahko dojemamo, zato se zmanjšuje občutek za koncentracijo in potrpežljivost, to pa sta dve lepi vrlini, ki nam lahko pomagata na številnih področjih v življenju.
Poleg analogne fotografije sem spet začela bolj intenzivno pisati poezijo, v kateri sem precej uživala še v času srednje šole, zdaj pa mi omogoča sprostitev in hkrati odpira nove ideje in daje inspiracijo za nadaljnje projekte, ki jih bom razvila v naslednjih letih. Upam, da bom lahko še naprej delala na raziskovanju tematik kot so telo, prostor in identiteta v povezavi s sodobnimi tehnologijami. Rada bi tudi nadaljevala svojo prakso povezovanja in sodelovanja s številnimi znanstveniki in ostalimi strokovnjaki z različnih področjih, saj se tako učimo drug od drugega, nabiramo dodatno znanje in ustvarjamo zanimive nove ideje, ki bodo nekoč zaživeli v različnih oblikah.
Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni pomagajo?
Predvsem bi rekla, da vsak lahko največ pomaga s tem, da se zaveda da kultura in umetnost nista samoumevna elementa naše družbe. Ko bo celoten narod stopil skupaj, podprl umetnost in kulturo, bomo napredovali kot družba; takrat bomo tudi gospodarsko in ekonomsko postali naprednejša država. To nas bo povzdignilo k večjim narodom, saj lahko kljub svoji majhnosti zmagujemo kot bolje razvit in enoten narod, če si seveda tega želimo.
Bojim pa se, da smo daleč od tega in da se številni tega zares ne zavedajo. Delati moramo na tem, da prekinemo s tradicijo »fovšije« in podpirati lokalne avtorje. Ni vse samo v finančni podpori, mislim da bi številnim pomagala že dobra beseda, vzpodbuda in razumevanje. Žalostno je, da so nekateri slovenski avtorji veliko bolj cenjeni v tujini, kot doma. Upam, da se bo to v prihodnosti spremenilo.
Najlepša hvala, ostani zdrava in vse dobro v Nemčiji!
Intervju je na daljavo potekal 14. 4. 2020, z umetnico se je pogovarjala Petra Čeh.
Portretna fotografija: Miha Godec
Za najbolj ogrožene samozaposlene vabljeni k doniranju:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 LjubljanaDELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(obvezno!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020
Valerie Wolf Gang, "SAMO-REFLEKSIJA / PROCES IZGINJANJA: Telo, Prostor, Identiteta", 2020, 12" x 16", kombinacija polaroid (medium format, Mamiya Rz67) & digitalni tisk ("photo paper lustre finish"), 350 EUR.