Nika Autor, rojena v Mariboru, je po končani srednji šoli študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je prav tako končala magisterij. Po študiju v Ljubljani je opravila doktorski študij na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Je soustanoviteljica in članica Obzorniške fronte, kolektiva ustvarjalcev s področja filmske, vizualne, kulturne in politične teorije in umetnosti. Ukvarja se z raziskovanjem dokumentarnih oblik video ustvarjalnosti s poudarkom na formi filmskega eseja in video instalacije ter s fotografijo, risbo in performansom. Za svoje delo je v preteklosti prejela več priznanj in nagrad. Njena dela so bila predstavljena v mnogih mednarodnih muzejih, galerijah in na festivalih. Ena najodmevnejših je bila samostojna razstava v nacionalnih muzeju za sodobno umetnost in fotografijo Jeu de Paume v Parizu. Svoja dela je predstavila tudi v dunajskem MUMOKU, v ruskem muzeju za sodobno umetnost GARAGE, v Japonskem nacionalnem muzeju za fotografijo, v nacionalni galeriji za moderno umetnost v Rimu, v Moderni galeriji in Muzeju za sodobno umetnost v Sloveniji, v Pariškem Louvru in Berlinskem HKW, Viennale, Roterdamski festival, itd. V letu 2017 je Nika Autor zastopala Slovenijo na mednarodni razstavi 57. Beneškem bienalu. Dela Nike Autor so umeščena v stalne zbirke muzejev in galerij tako doma kot v tujini.

Nika, kako se je tebe osebno kot samozaposleno v kulturi dotaknila trenutna kriza?
Samozaposleni v kulturi v Sloveniji opravljamo zelo različne specializirane poklice (na seznamu Ministrstva za kulturo jih obstaja 61) in smo projektno vezani na različne institucije ali naročnike v kulturi, katerih produkcija se je v tem času ustavila. Naj spomnim, da že vrsto let vsaj ena četrtina samozaposlenih v kulturi, ki izkazuje vrhunske dosežke, živi pod pragom revščine in najbrž naslednja tik nad njo. Najbolj ogroženi se v teh dneh obračajo tudi na Rdeči križ Slovenije.

Situacija v kateri smo se znašli, je brez izjeme prizadela vse samozaposlene v kulturi, prav tako pa ni zaobšla kulturnih institucij, kar odpira širšo sistemsko problematiko. Kultura je že vrsto let finančno podhranjena, naj spomnim, da so leta 2012 poslanci strank SDS, Desus, NSI, SLS, brez strokovnih argumentov, poskusili ukiniti samostojno Ministrstvo za kulturo in ga priključiti Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Tudi zato predvidevam, da se kulturi, tudi po koncu ukrepov, ki izhajajo iz trenutne situacije, ne obeta nič dobrega.

Znotraj polja sodobne vizualne umetnosti, se samozaposleni v kulturi soočamo z zelo različnimi težavami, naj poudarim, da ustvarjalci, ki sooblikujemo programe in katerih umetniška dela so na ogled javnosti na aktualnih razstavah v muzejih in galerijah, nismo edini samozaposleni delavci znotraj sodobne vizualne umetnosti. Tukaj so še kritiki, kustosi, kuratorji, pedagogi, tehniki idr.

Ker je moja situacija zelo odvisna od okoliščin v katerih delujem, bi najprej opozorila na stanje znotraj institucionalnega okvirja vizualnih umetnosti. Nejasna, neambiciozna in neprogresivna kulturna politika nacionalne muzeje in galerije, javne zavode, ki delujejo kot producenti, prikazovalci aktualne produkcije in skrbniki ter raziskovalci kulturne dediščine, že leta potiska na rob. Večina muzejev in galerij se spopada s pomanjkanjem kadra, primanjkuje sredstev za osnovno vzdrževanje stavb, sredstva namenjena programom so tako minorna, da z njimi večinoma ne zmorejo pokrivati osnovnih stroškov razstavnih in raziskovalnih projektov. Nekateri delavci znotraj teh institucij (mlajši strokovni kadri, podporno osebje) so podplačani, še več delavcev je “outsoursanih”, itd.

Zato ni pretirano trditi, da danes obstoj vrhunskih vizualnih umetnic, ki deluje kontinuirano ter se izkazuje z zahtevno in kompleksno produkcijo umetniških del, kot pogoj predpostavlja razredni privilegij. Da pojasnim: vzemimo primer današnjega srednješolca, ki izhaja iz finančno depriviligiranega okolja, kar v izhodišču pomeni več napora za uspešno dokončanje srednje šole v primerjavi z nekom, ki prihaja iz normalno ali dobro situirane družine. Zakaj bi se ta mlad človek odločil za študij vizualnih umetnosti? Predpostavljamo, da navkljub vsemu uspešno opravi sprejemne izpite na Akademiji, se resno loti študija, ob tem pa še 8 ur na dan dela, saj predstavljata življenje v Ljubljani in študij umetnosti ogromen strošek in v 5 letih uspešno zaključi izobraževanje. Kaj potem? Redne zaposlitve ni, ker iz tega naslova sploh ne obstaja, kontinuirano plačanega pogodbenega dela ni, ker ne obstaja. Zato se bo tak posameznik, pa četudi je študij opravil nadpovprečno dobro in izkazuje vse elemente izjemnosti, prej ali slej preusmeril v neko drugo dejavnost, ki mu bo omogočala preživetje, saj v tem okolju ne bo dobil priložnosti, da se razvije v vrhunskega sodobnega vizualnega umetnika.

Navkljub neperspektivnemu okolju pa je potrebno poudariti, da imamo v Sloveniji res lepo število odličnih umetnic, ki kontinuirano ustvarjajo izjemne in produkcijsko, raziskovalno ter tehnološko zahtevne projekte. Ali te umetnice za opravljeno delo dobijo plačilo, je ločeno vprašanje od tega, kako in kdo financira produkcijski proces projekta. Nadalje je pomemben dejavnik tudi, kako se financira predstavljanje in razstavljanje takšnega projekta, vse te okoliščine pa ne predpostavljajo, da lahko s svojim delom ustvarjalke sploh preživijo.

Izjemni projekti Maje Smrekar, Sanele Jahić, Jasmine Cibic, Mete Grgurevič in drugih, ki so deležni mednarodnih uspehov, so produkcijsko zelo zahtevni, kar pomeni, da je v produkcijo vpletenih veliko število sodelavcev, institucij, časovno pa takšni projekti zahtevajo vsaj večmesečno delo. Večina takšnih projektov se lahko primerja s stroški srednje gledališke produkcije ali filmskega projekta. Za primerjavo, v prav tako obupno podhranjeni filmski panogi, bo uspešno prijavljen avdiovizualni projekt, ki je primerljiv z zahtevnostjo produkcije projekta znotraj polja sodobne vizualne umetnosti, prejel v povprečju vsaj nekaj deset tisočakov, a po najbolj optimističnem scenariju, bo primerljivo zahtevni projekt na področju vizualnih umetnosti, na razpisu, ki je namenjen produkciji in distribuciji sodobnega vizualnega dela, prejel v povprečju par tisočakov.

To nam govori tudi o popolnem nerazumevanju sodobnih vizualnih umetniških praks in njenih produkcijskih procesov. Zato so vizualne umetnice, četudi vrhunske, primorane opravljati drugo delo, spet druge si za svoje projekte izposojajo denar, nekatere ustvarjajo projekte, ki temeljijo na tovarištvu in z DIY strategijah. Posledično to ogroža kvaliteto produkcije, pa tudi fizično in psihično stanje ustvarjalk in vseh vpletenih.

“Poleg nezavidljive situacije samozaposlenih v kulturi je v tem trenutku predvsem strašno zaskrbljujoča, akutna in urgentna situacija tistih, ki te kulture ne morejo ne sanjati ali si je zamišljati. To so tisti, ki se spopadajo z osnovnim bojem za preživetje.

Umetniški trg je zaspal, kaj je problematika slednjega po tvojem mnenju?
Profesionalni umetniški trg, je popolnoma drug sistem, ki temelji na drugačni logiki od tiste, znotraj katerega delujejo muzeji in galerije, ki so v javnem interesu. Ključno se mi zdi, da se te oblike dejavnosti ne mešajo. Prav tako je pomembno, da ohranjamo kritično držo do raznih mešetarskih pobud, da naj država z večjimi finančnimi dotacijami raznim privatnih galeristom omogoča dejavnost na področju umetniškega trga. Umetniški trg je, za razliko od delovanja javnih zavodov, pridobitna oblika dejavnosti, to pomeni, da je naravnan k ustvarjanju dobička (ne glede na to, da ga v Sloveniji pač ne ustvarja ali da ni profesionaliziran). Logiko laissez-faire pa prej kot prizadevanje za bolj pravično, progresivno in humano družbo, ki ceni umetnost, jo spodbuja in podpira, narekuje želja po čim večjem profitu.

To ne pomeni, da ne podpiram prodaje umetniških del, nasprotno, na tem področju drastično primanjkuje sredstev, ki bi omogočila javnim muzejem in javnim galerijam odkupe umetniški del živih umetnikov. Vloga, poslanstvo, namen in logika nakupov umetniškega dela javnega muzeja, ki takšno delo primerno hrani, zgodovini in daje na ogled javnosti, je popolnoma drugačna od privatnih želja in posledično nakupov.

Zagotovo te ne skrbi le stanje kulture, pač pa še vse tisto, čemur v tem trenutku ne dajemo več toliko pozornosti kot prej, npr. migracije, ki si se jih dotikala v nekaterih tvojih delih. Razumeš svoje delo kot družbeno aktivistično?
Delo, ki ga opravljam ne razumem kot družbeno aktivistično, sem v prvi vrsti ustvarjalka na področju sodobne vizualne umetnosti. V svojih delih ne prevajam, preslikujem, odstiram politične realnosti v podobe, v svojih delih predvsem mislim podobe, kar je je politika zase. Chris Marker je nekoč o konceptu političnosti v svojem delu dejal, da „za številne 'angažiran' pomeni 'političen' in da ga politika, ki je umetnost kompromisa (kot bi moralo biti, saj če ni kompromisa, potem je le gola sila, katere primer gledamo v tem trenutku) globoko dolgočasi.“ Zapisal je, da je tisto, kar ga zanima: „zgodovina, politika pa zgolj toliko, kolikor predstavlja odtis, ki ga zgodovina naredi na sedanjost.“

Poleg nezavidljive situacije samozaposlenih v kulturi je v tem trenutku predvsem strašno zaskrbljujoča, akutna in urgentna situacija tistih, ki te kulture ne morejo ne sanjati ali si je zamišljati. To so tisti, ki se spopadajo z osnovnim bojem za preživetje. Govorim o marginalizacij več kot 270.000 prebivalcev, ki v Sloveniji v tem trenutku živi pod pragom tveganja revščine in več kot 330.000 tisoč posameznikov, ki so v tej državi izpostavljeni tveganju socialne izključenosti. Upokojenci in upokojenke, ki navkljub polni delovni dobi, ne zmorejo napolniti praznih trebuhov, delavci in delavke, ki navkljub polni redni zaposlitvi ne zmorejo plačevati mesečnih položnic, itd. Begunci, ujeti na balkanski poti, na Grških otokih, razkropljeni po Sredozemlju, so danes podvrženi nam nepredstavljivemu trpljenju in nasilju. V Evropi jih preganjajo z neskončno zapletenimi birokratskimi postopki, na mejah evropske celine na njihovih kosteh lomijo pendreke in vanje usmerjajo smrtne naboje. Za povrh pa jih še brezsramno gledajo v oči, utapljajoče v mediteranskem morju.

“Na eni strani so v zgodovini umetnosti umetniki kreativno, progresivno in domiselno uporabljali umetniška orodja prav v ključnih obdobjih družbenih nemirov, v nestabilnem času političnih in ekonomskih prevratov. Takrat so ustvarjalci aktivno sodelovali z različnimi emancipatornimi političnimi gibanji in v duhu revolucionarnega naboja.“

Kako lahko po tvojem mnenju umetnost izboljšuje družbo kot celoto ali posameznike? Umetnost je zrcalo družbe,
kakšno podobo ji kaže sedaj?
Umetnost je družbena kategorija, ne glede na vsebinsko usmeritev ali formalna določila, vsebuje angažma, določen namen in izjavo. Lahko nas informira, ozavešča, raziskuje, intervenira, vznemirja, poučuje, osvobaja, provocira, fascinira, indoktrinira, propagira, zabava ali celo kratkočasi. Umetnost lahko, kot je nekoč zapisal André Bazin v kratkem eseju o ontologiji fotografije, razumemo kot željo, ki jo poganja prvobitna potreba, da bi pretentala čas in ga celo premagala z obliko, ki izhaja in se referira na realnost.

Na eni strani so v zgodovini umetnosti umetniki kreativno, progresivno in domiselno uporabljali umetniška orodja prav v ključnih obdobjih družbenih nemirov, v nestabilnem času političnih in ekonomskih prevratov. Takrat so ustvarjalci aktivno sodelovali z različnimi emancipatornimi političnimi gibanji in v duhu revolucionarnega naboja. Umetniško delo pa je postalo ključen, nepogrešljiv in osnovni del emancipatornih teženj, delavskih gibanj in zahtev deprivilegiranih skupin in posameznikov. Na drugi strani pa lahko opazujemo, da se je v obdobjih miru in občasnega blagostanja zahodna umetnost, prav tako progresivno, bolj kot spremljanju nečesa zunanjega, posvečala raziskovanju svojih lastnih meja, konceptov in idej.

V luči trenutne družbene situacije zato ne preseneča, da smo že vrsto let priča erupciji ustvarjalnega naboja, pa četudi gre za mednarodno priznane umetnike: Johna Akomfraha, Walida Raada, skupine Otolith, Akrama Zatarija, Angele Anderson, Hito Steyerl, Jenny Holzer, Shirin Neshat, Mone Hatoum, Yael Bartana, idr. Prav tako ni drugače tukaj in zdaj, kjer znotraj raznolikih umetniških pristopov pronicljivo nagovarjajo številne umetnice: Lenka Đorojević, Lana Čmajčanin, Živa Božičnik Rebec, Marina Gržinić, Tina Dobrajc, Simona Semenič, Maja Smrekar, Sanela Jahić, Jasmina Cibic, Meta Grgurevič, Teja Reba, Leja Jurišić, Robertina Šebjanič, Uršula Berlot, Duba Samobolec, Polonca Lovšin, Neža Knez, Eva Pavlič Seifert, Vesna Bukovec, Ana Čigon, idr.

Meniš, da se bo odnos do umetnosti pri nas kaj spremenil? Kako sama razumeš ta ambivalenten odnos do umetnosti pri nas; na eni strani smo z njo obdani dobesedno na vsakem koraku, a jo na drugi strani večina razume kot “lep hobi”, zdi se precej samoumevna. Klik do posnetka koncerta je zares enostaven … Kaj bi bilo potrebno, da bi se odnos do umetnosti spremenil?
To je kompleksna situacija, ki je posledica okoliščin, ki jih opisujem, saj je posledično podvržena nenehnemu preizpraševanju njene (ne)nujnosti. Prav tako je opisana situacija odraz perpertuirane nazadnjaške politične klime, ko je kultura pahnjena v nenehni boj, za dokazovanje, za lastno prepoznanje, pripoznanje in obstanek.

V kakšni obliki bi se morala zgoditi pomoč samozaposlenim v kulturi, kakšni dejanski ukrepi?
V Sloveniji je v razvid samozapolenih v kulturi vpisanih borih dvatisoč posameznikov. Brez izjeme so vsi, v času, ko se je kulturna produkcija skoraj popolnoma ustavila, na tak ali drugačen način ostali brez dohodkov. Zato bi se morala sedanja oblika pomoči, ki prej sledi logiki socialne pomoči ali celo kredita, z nemogočimi pogoji, katerih marsikdo zaradi zelo specifičnega dela na področju kulture, ne izpolnjuje, nemudoma zamenjati z idejo pravega UTD, brez omejitev, pogojev itd.

“Kakor se je z začasno in delno zaustavitvijo industrije in drugih dejavnosti, naravi povrnila možnost nekaj tedenske rehabilitacije, si seveda želim, da bi v tem času lahko ustvarili pogoje za možnost aktivnega razmisleka o bolj pravični in humani obliki družbe in se uprli sistemu, ki normalizira prekarnost, diskriminacijo, izkoriščanje, nasilje, krivice …”

Je upanje v teh časih dovoljeno?
Upanje je v tem času vsaj dvosmerno; z idejo upanja nas slepi obstoječi politični sistem, ko nam govori: “potrpite, bodite strpni, zdržite še malo, kmalu bo bolje, še malo, še malo, še malo,” hkrati pa ta čas omogoča tudi zamišljanje možnosti drugačnega, bolj pravičnega in bolj solidarnega družbenega sistema. A brez resnega, širokega povezovalnega političnega organiziranja z mednarodno dimenzijo, je takšno zamišljanje zvedeno zgolj na minoren dnevni miselni moment posameznika.

Indvidualizirani in ločeni posameznik, z izkušnjo socialne izključenosti in revščine v današnjem času najverjetneje ne bo glavni glasnik sprememb. Večinoma izkušnja revščine, diskriminacije ali kakršnekoli druge oblike nasilja, ne senzibilizira ali intelektualno poganja, še manj drži predpostavka, da takšna izkušnja posameznika nujno naredi boljšega, bolj dobrega, bolj razmišljujočega ali solidarnega. Veliko bolj verjetno je, da bo na nekoga izkušnja izrazite izključenosti in dolgotrajna borba za preživetje vplivala na način, ki smo mu priča v ZDA, kjer del volilnega telesa Donalda Trumpa predstavljajo tudi najbolj obubožani, temnopolti prebivalci iz juga, ki ne vedo kaj pomeni zdravstveno zavarovanje, ki so vsak dan izpostavljeni diskriminaciji, nasilju in nevarnosti, kjer ideja socialne varnost sploh ne obstaja. Celo nasprotno, velika večina jih misli, da oblike institucionalizirane socialne varnosti posegajo v njihove svoboščine. Bojim se, da se v veliko milejši obliki podobno odvija tudi pri nas.

Kako dneve preživljaš v karanteni? Že načrtuješ kako bo po njej?
Utopično upam, da bo čas, ki prihaja prijaznejši, bolj solidaren in predvsem drugačen. Zato si ne želim čim hitrejše “normalizacije stanja” v smislu vsakodnevnega slogana, ki ga poslušamo na TV zaslonih, naj bo svet spet čim prej vsaj podoben temu, kakršen je bil še pred kratkim. Ideja normalizacije stanja, ki naj bi sledila in nam jo obljublja trenutna politika, se nam ne bi smela zdeti niti najmanj normalna. Vrnitev na delovna mesta, kjer bo tisoče delavcev ponovno izkoriščanih, pod plačanih, ki po končanem 8 do 10-urnem delavniku nimajo dovolj za plačilo mesečnih položnic, za šolske učbenike svojih otrok, vrnitev v svet, v katerem upokojenci polni delovni dobi navkljub nimajo za osnovne dobrine v hladilniku, v svet, v katerem so marginalizirani posamezniki (brezposelni, brezdomci, begunci) že vnaprej odpisani, medtem ko peščica na plečih vseh teh prej omenjenih delavcev ustvarja dobičke, celo kupuje umetnine vizualnih umetnikov za krasitev svojih razkošnih domov, ni prav nič normalna, temu se moramo upreti. Kakor se je z začasno in delno zaustavitvijo industrije in drugih dejavnosti, naravi povrnila možnost nekaj tedenske rehabilitacije, si seveda želim, da bi v tem času lahko ustvarili pogoje za možnost aktivnega razmisleka o bolj pravični in humani obliki družbe in se uprli sistemu, ki normalizira prekarnost, diskriminacijo, izkoriščanje, nasilje, krivice …

Kako lahko v tem trenutku posamezniki najbolj pomagajo samozaposlenim v kulturi?
V tem času je vzniknilo nekaj lepih primerov samoiniciativih oblik pomoči, ki temeljijo na principu solidarnosti, tako na institucionalni ravni muzejev in galerij kot med angažiranimi posamezniki. Navkljub solidarnostni mreži, ki se v teh časih krepi pa problemov ne morejo reševati zgolj posamezniki ali samoorganizirane iniciative. Stremeti moramo predvsem h koreniti spremembi družbenega sistema, ki ne bo dopuščal, toleriral ali celo vzpodbujal in podpihoval človeka nevredno življenje.

Najlepša hvala za podeljene misli in komentarje! Želim vse dobro in zdravja!

Intervju je na daljavo potekal 20. 4. 2020, z umetnico se je pogovarjala Petra Čeh.

Portretna fotografija: arhiv umetnice

Nika Autor, Iz projekta "Žica" v sodelovanju z Andrejo Hribernik, 2018, Velika Kladuša, reciklirani piksli, CC prenos možen tukaj: https://autor.si/1.jpg

Najbolj ogroženim samozaposlenim v kulturi lahko pomagate z donacijo:

Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(obvezno) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020

Koronakultura